Ben Wheatley je morda komu znan kot avtor ene najbolj pretresljivih, obscenih in nedoumljivih nočnih mor zadnjih let, Kill List (2011), ki je tako zelo moteča morda ravno zato, ker se začne v popolnoma vsakdanjem, negrozečem tonu. Nekaj podobnega je zdaj v žanru komedije Wheatley naredil s Turistoma (čeprav tega, da se naša protagonista na pot odpravita ob zvokih Tainted Love, najbrž ni jemati za dobro znamenje). Filmoma je poleg serijskih morilcev skupen tudi razmislek o tem, kako krhka je v bistvu maska civiliziranosti, ki jo ljudje prenašamo naokrog, in kakšne nezamisljive grozote se skrivajo pod njo.

Vse skupaj se začne kot sarkastična komedija o rdečelasem hlodu, Chrisu (Steve Oram), ki je s svojim dekletom Tino (Alice Love) po treh mesecih pripravljen narediti korak naprej: skupne počitnice. Čeprav jo njena posesivna, histerična mati svari pred vsemi potencialnimi pastmi takega razpuščenega obnašanja, Tina spleza v Chrisovo prikolico in se z njim odpravi na pot po britanskem podeželju.

Chris, ki menda nabira material za pisanje romana, jima je pripravil od minute do minute skrbno začrtano "erotično odisejado", ki med epizodami "guncanja" prikolice predvideva tudi ogled nekaj najbolj trapastih zanimivosti britanskega severa, od muzeja tramvajev pa do tovarne svinčnikov.

Chrisova težava - poleg tega, da je rahlo zategnjen in aroganten - je v tem, da je neverjetno vzkipljive narave, ki izbruhne že zaradi najmanjših "žalitev" njegovega čuta za dostojnost. Ko na parkirišču opazi cepca, ki je malo prej papirček sladoleda brezbrižno odvrgel na tla, prestava kar sama od sebe skoči v vzvratno ... Ker lokalne oblasti nesrečnikovo smrt odpišejo kot nesrečo, Chris doživi nekakšno razsvetljenje. Zakaj ne bi človek pobijal vseh nevzdržnih ljudi, ki jih sreča? Na prvi pogled naivne in precej preproste Tine, presenetljivo, njegova psihopatska logika ne gane pretirano in je "svojega moškega" pripravljena podpreti pri čemer koli. Res pa je, da se kmalu začneta razhajati pri odločanju, kdo vse si zasluži smrt: samo ljudje, ki so grešili zoper javni red, ali pa tudi avše, ki so osvajale tvojega tipa in ti gredo preprosto na živce? Oh, in kmalu začneta opažati, da gresta vsaj malo na živce tudi eden drugemu ...

Film, za katerega sta scenarij napisala kar njegova protagonista, premore okleščen, umirjen tempo, ki pregovorno britansko zadržanost in obotavljivost kontrastira z občasnim krvavim izbruhom nesmiselnega nasilja v obliki razčesnjene lobanje ali zmaličenega trupla v prepadu.
Čeprav sta Turista nedvomno družbena satira, ki se močno naslanja tudi na situacijske gage, pa se v njenem (temnem) srcu skriva Wheatleyeva obsesija z moralnim razkrojem in izprijenostjo, ob kateri človeku ne more iti na smeh. Nekaj srhljivega je v tem, da Chrisovega morilskega nagona ne povezuje s psihotičnostjo, ampak s skoraj viktorijansko moralnostjo in občutkom za razredno enakost, ki ga motijo tudi Tinini "umori iz strasti".

Še zadnje dvome o tem, da ne gre za trivialno zafrkancijo, Wheatley prežene z bežnimi, skrivnostnimi prizori ritualnih kresov in starodavnih ruševin, ki v spomin prikličejo zgoraj omenjeni Kill List. Komaj čakamo, da se loti svoje naslednje grozljivke.

Ocena: 4-5; piše Ana Jurc