Med Deklevovimi romani je s kresnikom ovenčano Zmagoslavje podgan, v katerem je po prepoznavnem in preizkušenem vzorcu vzel za podlago pisanja resnično osebo in jo prilagodil svojim pisateljskim potrebam. Podobno kot v tem romanu prepoznamo avtorja paradigmatskega Dogodka v mestu Gogi Slavka Gruma, so v drugih vzor in model za nosilne literarne osebe Tomaž Pengov, Dušan Pirjevec-Ahac in še kdo.

Tudi v novem romanu Benetke, zadnjič je svoja protagonista postavil pred preverljivo zgodovinsko kuliso. Ona, Nataša, pianistka, sicer sestra Srečka Kosovela, se v Benetkah sestane z matematikom Andrejem, potomcem bogatih tržaških industrialcev slovenskega rodu, potem ko ji je ta predlagal, da bi obnovila ljubezensko zgodbo, ki se je začela po njenem uspešnem koncertu v Trstu na začetku glasbene kariere. Njuno razmerje so prekinila njena gostovanja in uspehi na tujem, malo pa tudi ljubimci, s pomočjo katerih si je utirala pot navzgor vse do burnih tridesetih let, ko je njeno poreklo kljub prijateljevanju in ljubezenskim aferam z vplivnimi člani fašističnega in nacističnega gibanja postalo ovira. Slovenka, pripadnica drugorazredne rase, namenjene delu in hlapčevanju v izpraznjenih ukrajinskih rudnikih in bodočih agrarnih oskrbovalcev večnega Reicha, pač ne more prispevati k pravi arijski umetnosti, in Natašina provokativna gesta, ko ob nasilju rjavosrajčnikov v Nemčiji odigra Wagnerja in se odred nesamozavestno pobere iz koncertne dvorane, ni njeni karieri prav nič v prid.

Zdaj se z Andrejem srečata v Benetkah, ona s Krasa, on iz Trsta. Vendar je njuno srečanje vse prej kot uspešno, njega muči ljubosumje in je zajedljiv, ona v njem ugleda hazarderja, nekoga, ki je strast do matematike in njenih paradoksov zamenjal za praktično delo pri naključju, na ruleti. Oba druži zavest, da sta svoji karieri pri tridesetih že nekako zapravila, vendar je morda bolj kot njuna zgodba v ospredju Deklevovega romana specifično ozadje: razne škvadre, napol uniformirani fantalini s puškami, spremljani s filmskimi ekipami, ki naj pokažejo napore ob obnovitvi Imperija, na drugi strani pa Röhmovi SA-oddelki, ki motijo kulturne prireditve in kažejo svoj gnus do dekadentne in izrojene umetnosti, v katero sodijo vsi, razen seveda ljubljencev Vodje in rasno čistih ustvarjalcev. Dekleva se je torej lotil istega obdobja kot še en roman s poudarjeno zgodovinsko umeščenostjo, namreč Če delaš omleto Lada Kralja. Tam je romansirana zgodba medvojne pesnice Milene, ki se je odločila utopično revolucionarno avanturo preizkusiti na lastni koži in je zato odpotovala v Sovjetsko zvezo in jo je to srečanje s Stalinom tako zaznamovalo, da se tudi v povojni Jugoslaviji ni mogla odreči živemu idealu.

Dekleva in Kralj, skoraj generacijska kolega, se torej posvečata istemu obdobju. To ni naključje, gospodarska kriza, ki je omogočila vzpon populizma in vodila v poveličevanje avtoritarnih voditeljev, pozneje pa še v drugo svetovno vojno, ima kar nekaj sorodnosti z današnjimi časi. Tudi zahteve po trdi roki in omejevanju pravic postajajo ob terorističnih grožnjah vse glasnejše. Predvsem pa je enaka tista trepetava negotovost, upadanje upanja v demokracijo in okrevanje gospodarstva ter zaupanja v legitimne ustanove. Današnji čas, čeprav se nam je še pred kakšnimi tremi desetletji zdelo drugače, je na prelomnici, enako kot so bila trideseta, in vse bolj se zdi, da se iz pretekle izkušnje nismo ničesar naučili in da je vse več tistih, ki se jim zdi, da takrat in še potem 'ni bilo vse slabo'.

Seveda pa Benetke, zadnjič niso roman o totalitarizmih, vsaj ne neposredno. So ljubezenska zgodba v klavrnem in brezstrastnem izteku, ki jo dodatno hromi različna nazorska opredeljenost obeh protagonistov. Po uvodni skepsi do materializma Andrej s pomočjo kolegov spozna levičarsko misel in se jim približa, ona pa je pragmatična karieristka. Da bi bila zgodba še bolj napeta, v beneškem lokalu spoznata popivajočega italijanskega pesnika Eugenia, morda nobelovca Montaleja, in njegovega pivskega in pisateljskega kamerada po takrat še ugledni literarni nagradi Ernesta Hemingwaya. Tadva kot burkaški par v Shakespearovih igrah ob pitju uganjata vse mogoče, predvsem pa se posmehujeta fašistom in, seveda, Ernest na koncu zapelje Natašo. Ženske se odločajo za močne, moški pa za moralo in utopične in humanistične projekte - v tem smislu izzveni Deklevov roman.

Deklevu se pozna, da je pesnik. Ne le zato, ker potrebuje realno biografijo, čez katero napne svoje pisanje, ampak tudi po jezikovni ožarjenosti, po bohotni metaforizaciji in opisih, po nekoliko zmaknjenih replikah, po fragmentarnosti in nadrobljenosti pripovedi. Roman Benetke, zadnjič je napisan iz 'prizorov'. In res vidimo dramatično napetost med trenutkom izjavljanja in kopanjem po preteklem. Seveda, zgodba med Natašo in Andrejem se je izpela, več je za njima kot pred njim, a in tudi ljubezni bodo še, samo ne več tako pristne. Prihajajoča vojna jih bo ubila še bolj, kot so jih totalitarizmi v obdobju med obema vojnama.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).