Dovolj so le tri glasbena poglavja ali poimensko A, B1 in B2, da vas nalezljivo posrkajo v hipnotično zmes kitar in bobnov na strujo. Kar bi, če smo že pri elektrifikaciji v glasbi, pomenilo, da njihova plesno-ritmična mantra na dolge steze sliši na ime "krautrock", četudi se je ne bi sramovali niti tisti, vajeni rejverskega vzdušja. Ali, točneje, zvoka, ki so ga gospodične (na)vajene projicirati ali producirati v živo, iz prve, brez okrajšav in naknadnih lepotnih posegov.

Nisennenmondai so na zadnjem albumu N svojo ultramaratonsko prvinskost, uigranost, predanost in predvsem poglobljenost, kar bi se bolje slišalo kot studioznost, pripeljale do tenkočutnega vrhunca. Ta nadzvočni klimaks, v katerem se gospodične poklonijo zapuščini skupin Neu! in Can, a v isti sapi razpotegnejo svojo drvečo transverzalo ponavljajočih se udarcev ali bitov, vselej vsebuje motiv in zgodbo.

Podobno kot njim najbližji, lahko bi rekel tudi vzorniki, britanska skupina 65 Days Of Static, ki je, kakšno naključje, izjemno popularna na japonski underground sceni, tudi Nisennenmondai prepletajo svojo free fusion godbo skozi opozorilno problematiko politike, družbe in okolja. Čeprav to ni razvidno iz samih naslovov skladb, bi slehernemu poslušalcu predlagal povečalo ali boljše slušalke.

Ocena: 5, piše Miroslav Akrapović