Na našem portalu smo od začetka letošnjega 61. Festivala Ljubljana poročali, da predstavlja obisk vrhunskega Mariinskega gledališča iz Sankt Peterburga enega izmed vrhuncev celotnega festivala. Kot radi rečemo: "Rusi vedo, kako se baletu, operi in sploh celotni klasični glasbi streže." Zato je bilo pričakovati, da tako operno-igralski ansambel kot orkester z direktorjem Valerijem Gergijevom na čelu ne morejo razočarati. In res je bilo tako. Tri minuse bi lahko pripisali le tehničnim zapletom v prvem večeru. Prvi minus gre na račun več kot enourne zamude, drugi površnim in precejšnji del predstave nedelujočim ter nesinhronim napisom nad odrom in tretji minus: preglasna šepetalka, ki je na trenutke resnično razvrednotila celotno delo vrhunskega ansambla in je delovala zelo moteče.

Prvi večer - Rensko zlato
V Ljubljani smo si Rensko zlato lahko ogledali 2. septembra na odru Gallusove dvorane, ki je ponudila odlično akustiko in scensko dodelan ambient. Dve uri in štirideset minut trajajoči uvod brez odmora je bil za operne navdušence, pa tudi sicer ljubitelje klasične kulture, prava paša za oči in ušesa. Kot vemo, je celotno operno delo Nibelunški prstan sestavljeno iz štirih delov in Rensko zlato je - kot uvodni del - najkrajši.

Sicer pa vsi štirje deli Nibelunškega prstana v celoti obsegajo približno 16 ur. Glede na to, da je sama zgodba izjemno pestra in dinamična, svoje pa dodajo tudi kostumi, scena in celotna odrska postavitev, je Rensko zlato minilo izjemno hitro in z veseljem smo ob zaključnem ploskanju čakali nadaljevanje, ki je sledilo prihodnji večer. Glede na to, da sama vsebina Nibelunškega prstana izhaja iz germanske mitologije in da je zgodba ravno prav zapletena, verjetno ni treba posebej poudarjati, da se je smiselno pred odhodom na tovrstne predstave dobro vsebinsko podkovati (prebrati vsaj gledališki list, če ne že kakšen bolj originalen vir vsebinske zasnove). To velja še posebej za slovensko občinstvo, saj vemo, da prava operna izvedba poteka v originalnem jeziku (tokrat seveda v nemškem). Morda je bilo ravno zaradi težjega sledenja zgodbi ob zaključku prireditve od obiskovalcev slišati največ pripomb na račun neprikazovanja podnapisov. Kakor koli že, vse to se je uredilo že naslednji večer, ki je ponudil še bolj dinamično odrsko interpretacijo, ki je kar dišala po vrhunski ruski kulturi, ki jo upravičeno prištevamo v sam svetovni vrh.

Drugi večer - Valkira
Po uvodnem večeru je nastopil prvi pravi začetek Nibelunškega prstana z naslovom Valkira. Valkira v sami osnovi predstavlja odlične orkestralne mojstrovine in četudi bi bil na trenutke oder prazen, brez vsakršne scenografije in opernih igralcev, bi obiskovalci osupljivo in poželjivo srkali edinstven glasbeni zvok s pomočjo vseh svojih čutov.

Glavna valkira Brunnhilda (hčerka boga Wotana), ki jo je odigrala mezzosopranistka Olga Savova, je svoje delo opravila več kot odlično. Pa tudi sicer smo obiskovalci lahko veliko bolj kot v uvodnem večeru, začutili tisto pravo operno in orkestralno vzdušje, uigran ansambel in pristne interpretacije. Valkira, ki je trajala 5 ur in pol in je ponudila skupno dva odmora, je minila, kot bi mignil. V drugem večeru ni bilo opaziti tudi nobenih tehničnih zapletov, nekaj glasnih pripomb smo slišali le na račun Cankarjevega doma, ki med odmori ni ponujal toplih napitkov (sploh kave, ki bi zagotovo predramila kakšnega utrujenega obiskovalca).

Poletje 2014 - sledi tretji (Siegfried) in četrti (Somrak bogov) del
Festivalu Ljubljana velja čestitati, da je slovenskemu občinstvu letos s svojim programom pričaral nepozaben poklon ruski kulturi z več vrhunci. Med temi sta seveda ravno prva dva dela Nibelunškega prstana. Prihodnje leto, torej na 62. Festivalu Ljubljana si bomo lahko ogledali še tretji in četrti del.

Zelo na kratko: zgodba Nibelunškega prstana
Glavna tema je "usodno" filozofsko načelo, da je individualna tragedija podrejena tragediji vsega sveta in vodi v propad. Wotan, kralj nordijskih bogov, hlepi po oblasti in v znamenje te oblasti si skupaj s svojo ženo Fricho, da postaviti mogočen grad Walhall. V njem bi užival le on, njegova žena in sorodni bogovi. A Wotanov pohlep je vse večji in zato propade ves njegov rod. Nibelung Alberich ukrade renskim hčeram v rečnih globinah njihovo zlato in iz njega napravi prstan, ki je simbol vse moči. Ko obupani Wotan z zvijačo dobi ta prstan, prekolne zlato, ki ga bodo želeli imeti vsi tisti, ki ga nimajo; kdor ga bo imel, pa bo navezan nanj kot na lastno življenje. Samo prost in neustrašen junak lahko doseže spravo za Wotanov greh in odvrne bližajoči se somrak bogov. Wotan želi ustvariti takega junaka, zato odide med človeške hčere in spočne rod Walsungov. Njegovima dvojčkoma Siegmundu in Sieglindi se rodi sin Siegfried, prost in neustrašen junak, namenjen za rešitev Wotanovega rodu. Nibelunški prstan vsebuje številna moralno-etična, gospodarska, zgodovinska in sociološka vprašanja.

Gre za delo, ki ponuja širok nabor interpretacij, zgodba je preplet božanstev in navadnih smrtnikov ter spada med vrhunce opernih stvaritev. Že samo podatek, da se njegove uprizoritve lotijo le redki operni ansambli na svetu, pove vse.

9. in 10. september - Bratje Karamazovi
Letošnji Festival Ljubljana ponuja še en vrhunec klasične kulture, in sicer 9. in 10. septembra, ko bo ravno tako v Cankarjevem domu na sporedu baletna predstava Bratje Karamazovi. S tema predstavama se 61. Festival Ljubljana za letos poslavlja.