, drama s filozofskim podtonom ruskega režiserja in dramatika Ivana Viripajeva, je nadvse zanimivo besedilo, vendar precej zahtevno in težko uprizorljivo. S tem se je spopadal mladi režiser Juš A. Zidar.
Viripajev na slovenskih odrih ni novost; v preteklih letih smo lahko v MGL-ju videli njegovi drami Kisik in Iluzije. In če se Kisik opira na krščansko izročilo in ruski misticizem, Iluzije pa se vrtijo predvsem okrog ljubezni, so Pijani nekakšno presečišče obeh besedil. Štirinajst naključnih prebivalcev nekega evropskega mesta (scenografija s tipično kockastim vzorcem na tleh sicer jasno kaže na Ljubljano, samo besedilo pa dopušča geografske premike) se neke noči iz takšnih ali drugačnih razlogov opijajo. Njihovo stanje, pri čemer sploh ni bistveno to, da komaj stojijo na nogah in se jim zapletajo jeziki, je osnovno dramaturško izhodišče, ki likom dopušča iskrenost in zapadanja v filozofsko-ontološka razpravljanja. Ta pa so v veliki meri podkovana z nekakšno instant religioznostjo, ki jo vsak Evropejec nosi v svoji zavesti, čeprav se sicer ne ozira kaj dosti na vero samo. Bolj kot za boga gre pri Pijanih za iskanje smisla, nekakšno samoreševanje, ki pa se (še) ni zmožno odlepiti od krščanskih izhodišč. Prav zato ta zvenijo popreproščeno in enostavno (npr. "Ali slišiš gospodov šepet v svojem srčku?).

Odrski svet je izčiščen v resnobno in asketsko prizorišče (scenografija Petra Veber) s samostoječimi vrati, simbolnim prehodom med svetovi, razprtim v drugem delu uprizoritve. Zidar ohranja jasno dvodelnost besedila; v prvem delu sledi dialoškemu konceptu Viripajeva, pri katerem se posamezni pari ali skupine srečujejo, predstavijo svojo zgodbo in razloge za pitje, v drugem pa iz monološke zasnove, spletene okoli naključnih srečanj ob zgodnjih jutranjih urah, režiser preide v nekoliko kaotično množično srečanje pod nebesnim svodom, morda celo odlepljenem od tal. Iz tega (pre)utrujenega množičnega pijanega (ne pijanskega, ker ob zgodnjih jutranjih urah prepiteži ne pijejo več) se postopoma začnejo kazati tako režijski kot tematski smisli.

Izdelan prevod Tatjane Stanič igralcem omogoča, tudi prek množice kletvic, mrgolečih na nekoliko nelogičnih mestih, in pogovornega pijanskega jezika, zaznamovanega s tokom misli, ohranjati pijansko stanje v ne zgolj karikiranih potezah pijanosti. Njihova pijanost je gnana predvsem s sodobnim iskanjem boga, kar pa v pijanosti že v osnovi ne more biti iskreno, torej so tudi aluzije na sveto pismo, v sami postavitvi mestoma jasno podčrtane (dramaturgija Eva Mahkovic), hoteno netočne in izrazito laične. Gnane pač z instant duhom sodobne Evrope, v drugem delu pa tudi z nekakšnim kvazi črednim nagonom, iz katerega vsak izmed protagonistov postopoma odkoraka nazaj v intimo lastnega življenja. Morda pa je v njih vseeno ostalo nekaj pijanske resnice? Če ni ta le lajšanje vsakodnevnih tegob?

Zdi se, da Zidarjeva režija (pre)več pomena prisoja svetopisemskim aluzijam kot pa morebitni plebejskosti likov, znotraj katere bi lahko zaživeli bolj pristno in polno življenje. Očitno premišljena režija bi morda potrebovala nekoliko več prizemljenosti, četudi gre za pijano stanje, ki je vsekakor izziv za upodobitev tako za režiserja in igralce (ki so ji bili v veliki meri kos) in četudi je znotraj tega mogoče najti bogato metaforiko. Tako pa se zdi, da uprizoritev nekoliko dolgotrajno odteka v otožnost in melanholičnost.