Danes ob 20.00 lahko na Prvem programu Televizije Slovenija ujamete prvega od šestih delov britanske nadaljevanke Telesni stražar, po kateri Richarda Maddena nikoli več ne boste enačili samo z njegovo vlogo v Igri prestolov.

BBC-jeva serija je ob prvem predvajanju na britanski televiziji s sklepno epizodo pred male zaslone priklenila več kot 10 milijonov gledalcev. Zadnjih pet minut nadaljevanke je spremljalo rekordnih 11 milijonov ljudi, kar pomeni, da je bila to najbolj gledana BBC-jeva dramska serija v zadnjem desetletju (nazadnje je tako občinstvo leta 2008 pritegnil Dr. Who). To je bil še posebej velik dosežek za čas, ko velja, da naj bi "linearno" gledanje televizije – torej po eno novo epizodo na teden – počasi izumiralo. Zaradi pazljivo konstruiranih prelomov med epizodami je Telesni stražar v resnici serija, ki bolje učinkuje v tedenskih odmerkih, in ne cela naenkrat.

Na lanski podelitvi nagrad bafta je Telesni stražar osvojil nagrado za najboljši prizor, ki pa ga na tem mestu ne bomo razkrili; v kategorijah najboljše dramske serije in igralke je izgubil proti kriminalki Killing Eve. Na drugi strani Atlantika je Madden osvoji zlati globus za najboljšega igralca v dramski seriji.

Že uvodni prizor zastavi adrenalinski ritem nadaljevanke, ki je ena najbolj stresnih in napetih političnih srhljivk zadnjih let. Policist David Budd (Richard Madden) se s svojima otrokoma vrača v London, ko opazi sumljivo dogajanje na vlaku. Hitro se izkaže, da se je na stranišče zaklenila preplašena mlajša ženska (Anjli Mohindra), opasana s samomorilskim jopičem. David s svojim hladnokrvnim posredovanjem reši najprej potnike na vlaku, potem pa še napadalko samo – posebni enoti prepreči, da bi jo onesposobila s strelom v glavo. Namesto uvodnih predstavitev torej kar takoj izvemo, da je David dober opazovalec, pogumen in zavezan reševanju življenj ne glede na situacijo. V zahvalo za junaško dejanje ga v službi povišajo: odslej bo telesni stražar notranje ministrice Julie Montague (Keeley Hawes). Prvi del serije nakaže tudi, da so njen daleč najboljši del mojstrsko posneti akcijski prizori; k sreči je v vsaki epizodi vsaj eden.

Na tej točki je najbrž že jasno, da novi Telesni stražar nima nobene zveze z istoimensko kultno glasbeno dramo iz leta 1992, v kateri je Kevin Costner pred atentatom obvaroval Whitney Houston. Čeprav gre za dva popolnoma različna žanra, pa imamo v obeh primerih opravka z dinamiko med vplivno žensko in moškim, čigar edina naloga je, da je ne spusti izpred oči. Ni treba biti genij, da ugotoviš, kam to pelje – a v novem Telesnem stražarju situacija vseeno ni črno-bela.

David je veteran afganistanske vojne in trpi za posttravmatskim stresnim sindromom, Julia pa političarka, ki je to vojno promovirala in jo zagovarja še danes. Zelo očitno je, da David potrebuje psihoterapijo, a si zaradi stigme, povezane z duševnim zdravjem, tega ne more privoščiti. V njegovih krogih terapija ni samo priznanje "šibkosti", ampak tudi implicitna potrditev, da ni kos svoji stresni službi – in to zanj ne pride v poštev. Vse, kar sledi v nadaljevanju Telesnega stražarja, se da torej razumeti (tudi) skozi prizmo posameznika, ki zaradi nepredelane stare travme v zasebnem življenju sprejema katastrofalno slabe odločitve.

Sledijo manjši kvarniki za naslednje dele; če nočete vedeti ničesar o seriji, ne berite naprej.

Avtor serije Jed Mercurio je v tretji epizodi namenoma ubil enega izmed osrednjih likov, ker se je hotel odmakniti od modela dramskih serij, v katerih "se za protagonista nikoli ne spremeni nič res ključnega". "Spomnim se, kako sem kot otrok gledal televizijo: če se je glavni junak znašel v nevarnosti, sem se tolažil, da je to lik, ki "ne sme umreti", torej bo vse v redu," je pojasnil v intervjuju za Radio Times. Prav to zlato pravilo Telesni stražar definitivno postavi na glavo, kar ga približa tudi zgoraj omenjeni Igri prestolov, slavni po svojem brezkompromisnem črtanju osrednjih likov.

Ko David in Julia po bližnjem srečanju s smrtjo končata skupaj v postelji, se dogajanje torej šele začne zares zapletati. Stražar lahko zdaj iz nove, intimnejše perspektive opazuje svojo varovanko – in Julia je kontroverzna politična figura. Bori se za sprejetje protiterorističnega zakona, s katerim bi v imenu državne varnosti drastično povečali nadzor nad državljani. Publiciteto, ki jo dobiva zaradi tega, uporablja kot vzvod za preusmerjanje pozornosti od premierja. (V njeni stranki slutijo, da se bo morda skušala sama zavihteti na oblast.)

Medtem ko ministrica v velikih steklenih pisarnah sestankuje s sumljivimi tipi, Davida njegova policijska načelnica sili, naj Julii prisluškuje in za njo vohuni. Ne preveč subtilen podton se skriva v tem, da so Davidu nadrejene skoraj same ženske in da so vse po vrsti dvolične, spletkarske mojstrice taktike, ki jim morda ne gre zaupati. Vseeno pa sporočilo najbrž hoče biti širše: oblasti ne gre v nobenem primeru zaupati, politikom je blaginja naroda zadnja skrb.

Daleč najzanimivejši lik v seriji je ministrica: njena hladna preračunljivost pokaže, kako neosebne so v resnici politične odločitve – pa naj gre za pošiljanje vojakov v Afganistan ali kaj drugega. Ko pod Davidovo srajco naleti na staro vojno brazgotino, se zdi, da je šele v tistem trenutku naredila povezavo med vojno in resničnimi ljudmi, ki čutijo njene posledice. Keeley Hawes s svojim karizmatičnim nastopom Julio naslika kot večplasten lik, pri katerem lahko zaslutimo osamljenost in izoliranost ženske v moškem svetu vodilnih političnih položajev.

Ko se v vzporedni dogajalni niti v dogajanje vključi tudi element organiziranega kriminala, Davidova usoda še izraziteje postane alegorija za malega človeka, ki bo edini trpel posledice odločitev, na katere nima nobenega vpliva.

Glavna tarča obsodbe v Telesnem stražarju je politični esteblišment, razgaljen v svojem pomanjkanju integritete ali načelnosti. Čeprav v morju različnih serij o boju proti terorizmu Telesni stražar ne ponuja ničesar zares revolucionarnega, pa je zanimiv zaradi svoje dosledno cinične upodobitve politične ureditve, v kateri lahko mali človek v najboljšem primeru upa na preživetje. In še to bo mogoče le, če se zaveda, da ga bo oblast vedno raje izdala, kot pa zaščitila.

Osupljivi uspeh Telesnega stražarja je seveda zagotovil, da je Mercurio lani že bolj ali manj potrdil, da se ukvarja s scenarijem za drugo sezono.