Oglas
Galerijo je odprla tedanja ljubljanska županja Nuša Kerševan. Ob odprtju sem ji rekel: "Glejte, tovarišica županja, to je vse ilegalno." In ona je odvrnila, da to prav dobro ve.
Priznajmo, da galerija Dessa zares ni veliki arhitekturni center, v katerem bi bilo mogoče predstavljati simulacije gradnje zgradb in velike makete; pravzaprav njeno pročelje na Židovski stezi marsikateri mimoidoči spregleda, a v polpretekli zgodovini razvoja arhitekture kot prakse, ki najbolj očitno biva med umetnostjo in tehnično stroko, je galerija vendar odigrala pomembno vlogo. Ki se je marsikdo ne spominja več. Do danes je galerija Dessa, ki jo vodi Andrej Hrausky, organizirala okoli 300 razstav v svojih prostorih in po Sloveniji ter 72 razstav v tujini.
Borisa Podrecce. Arhitekt, ki je bil že med ustanavljanjem Desse, uveljavljen v tujini, je namreč Dessine prostore načrtoval brezplačno. In kot nam pove Hrausky, je prav Dessa edino Podreccovo delo, ki je namenjeno prav njegovim kolegom iz stroke. Danes skoraj nihče ne ve, da je Podrecca s sicer majhno galerijo naredil neke vrste programski objekt, ki se sklicuje na danes že skoraj pozabljeno teorijo enega vodilnih nemških arhitektov 19. stoletja Gottfrieda Semperja (morda bi lahko kot njegovo najpomembnejše delo izpostavili dresdensko operno hišo). Ta je v vsaki arhitekturi videl izpeljavo tako imenovane primitivne koče, ki naj bi bila izhodišče arhitekture kot stroke. Ta je imela štiri ključne elemente: ravno podlago, ogrodje s streho, ovoj in srce oziroma ognjišče. Ko se arhitektura razvija, se preobražajo tudi ti elementi in izvirne materiale zamenjajo novi. Stari materiali pa vendar lahko ostanejo, vendar pa so naprej nosilci ornamentike. Na tem načelu je zasnovana tudi galerija Dessa, kjer je igra med staro in novo funkcijo posameznih elementov še bolj, skoraj postmoderno, poudarjena in na primer vlogo starega ognjišča prevzame poudarjeni lijak, skoraj notranja fontana.V nadaljevanju vas vabimo k prebiranju krajšega intervjuja z Andrejem Hrauskim.
Ime Dessa ni od vsega začetka označevalo galerije. Kaj je torej bilo na začetku?
Naša zgodba sega še daleč v socializem in takratni položaj arhitektov. V socializmu je namreč bilo mogoče imeti status samostojnega arhitekta, vendar je to pomenilo, da ste imeli zelo malo možnosti za delo. Celo plačati vas niso mogli. V osemdesetih smo tako iskali možnosti za delovanje in mogočo rešitev smo odkrili v zakonu o samostojnih kulturnih delavcih, ki pa sprva ni predvideval možnosti, da bi bili kulturni delavci lahko tudi arhitekti. Po nekaj skoraj drastičnih intervencijah, tudi ilegalnih v skupščini, smo to vendar dosegli. (Gre danes že za skoraj mitsko zgodbo o tem, kako 'se' je Andrej Hrausky 'vtihotapil' v republiško skupščino in tam delegatom postavil dve vprašanji, ki sta zadoščali za spremembo obravnavanja arhitektov v kontekstu kategorije kulturnih delavcev. Prvo vprašanje je bilo, ali je atenska Akropola umetniško delo. Po pritrdilnem odgovoru delegatov je Hrausky še vprašal, ali je potem tisti, ki jo je načrtoval kulturni delavec. Prav tako pritrdilni odgovor na to drugo vprašanje je zadostoval za to, da so kmalu tudi arhitekti lahko dobili status samostojnih kulturnih delavcev. op. P. B.). Potem smo nekoliko naivno mislili, da lahko registriramo delovno skupnost samostojnih arhitektov oziroma okrajšano Dessa. Vendar nam je sodišče spremenilo ime v Trajno delovno skupnost delavcev na področju arhitekture, a izraz Dessa je ostal.
Zakaj ste se potem odločili ustan oviti galerijo?
Uradno smo bili delavci v kulturi in tudi smo svoje delo razumeli kot del kulture. Zato smo sklenili, da je nekako logično, da ustanovimo galerijo, saj naj bi kot kulturniki vendar morali razstavljati. Vendar pa v osemdesetih ni bilo galerije, ki bi razstavljala arhitekturo, predvsem pa ne sodobne. Od ideje do ustanovitve galerije pot ni bila prav kratka. Na začetku tudi nismo imeli denarja, nekaj let po ustanovitvi delovne skupnosti pa nam je vendar uspelo pridobiti prostore na Židovski stezi. A bile so še druge omejitve. V Jugoslaviji je obstajala Služba državnega knjigovodstva (SDK), ki je nadzorovala vse denarne tokove in tudi upoštevanje nekega zakona, ki je prepovedoval vlaganje denarja v neprofitne dejavnosti. Tako je bilo pravzaprav prepovedano zgraditi tudi galerijo. Zanimivo pa je, da sem navodila, kako 'prelisičiti' SDK, dobil prav od direktorja SDK-ja za Slovenijo. To je tudi že kazalo na vedno večje trenje med Beogradom in Slovenijo. Nadaljnji srečni trenutek pa je bil, da nam je k sodelovanju uspelo pritegniti tudi arhitekta Borisa Podrecco, ki je brezplačno naredil načrte za galerijo. Galerijo je odprla tedanja ljubljanska županja Nuša Kerševan. Ob odprtju sem ji rekel: "Glejte, tovarišica županja, to je vse ilegalno." In ona je odvrnila, da to prav dobro ve.
Ali je bil Boris Podrecca še kako povezan z Desso?
Prav Podrecci gre veliko zaslug za to, da so nas spoznali v tujini. Ker je bil že tedaj v tujini uveljavljen arhitekt, je lahko poskrbel za to, da so bili naši prostori objavljeni v tujih revijah. Zato nam je bilo tudi veliko lažje, ko smo začeli vabiti tuje arhitekte, saj so za našo galerijo vsaj že slišali. Pomembno se je zavedati, da smo tedaj na Zahodu veljali za neke vrste eksotiko in Zahod se za vzhodno arhitekturo tudi nič kaj dosti ni zanimal. V tem pogledu je do prelomnice prišlo leta 1991. V tem letu, ko se je Slovenija že osamosvojila, ni pa še bila priznana, smo naredili veliko razstavo slovenske arhitekture v New Yorku. Razstava je po naključju postala velik uspeh. Tedaj še ni minilo veliko časa od padca berlinskega zidu in zaradi tega odmevnega dogodka se je cela Amerika začela ozirati na Vzhod. Ko smo organizirali razstavo, so vsi nekako pričakovali, da bodo zagledali neke sive barake, a so presenečeni odkrili arhitekturo, ki je del evropske tradicije. Ta razstava je nato še več let potovala po ZDA in Kanadi.
V 20 letih se je v vaših prostorih zvrstilo ogromno razstav. Ali so smernice vašega razstavnega programa drugačne kot na začetku vašega delovanja?
V teh dvajsetih letih se je situacija zelo spremenila. Pred dvajsetimi leti je bilo izjemno zanimanje predvsem za vse, kar je prišlo iz tujine. Imelo smo kompleks, da za tujo arhitekturo kar precej zaostajamo in tudi dejansko smo zaostajali, zato nas je ta arhitektura tudi bolj zanimala. Danes pa so razstave tujih arhitektov precej slabše obiskane in ljudi zanima predvsem tisto, kar se v polju arhitekture dogaja doma.
Katere so tiste teme, za katere mislite, da bi jih morali na vaših dogodkih izpostavljati?
Danes je ključno vprašanje, s katerim se morajo arhitekti ukvarjati, ekologija. Brez sodelovanja arhitekturne stroke sedanjih arhitekturnih problemov ne bo mogoče rešiti. Pri tem nikakor ne gre le za gradnjo ekoloških hiš, ampak za celotno arhitekturno-urbanistično situacijo, iz katere bi bilo treba izločiti razpršeno poselitev, ki pomeni izredno hud pritisk na okolje. Drugo pomembno vprašanje je odnos do starih mest, ki vključuje tudi vprašanje etike v arhitekturi. Arhitektura namreč ne sme biti moda, ampak mora biti del civilizacijskega razvoja. V resnici današnji arhitekti vse preradi izumljajo modne sloge v arhitekturi in pozabljajo na razvojni vidik svojega dela. Zadnje vprašanje, ki je s prejšnjim tesno povezano, pa je vprašanje odnosa arhitektov do samih sebe. Arhitekt je namreč edini garant dobre arhitekture, saj investitorja in izvajalca zanima le dobiček, državo pa bolj ali manj le pravni vidik gradnje. Dejansko je ključno, da se arhitekti začno zavedati, da arhitekture brez njih ni. Oni so edini ključni dejavnik.
Galerijo je odprla tedanja ljubljanska županja Nuša Kerševan. Ob odprtju sem ji rekel: "Glejte, tovarišica županja, to je vse ilegalno." In ona je odvrnila, da to prav dobro ve.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje