Preden se posvetimo tem spodbudam, omenimo še letošnjo 100-letnico futurističnega gibanja. Prav gibanje, ki ga pogosto povezujejo z odkritim seksizmom (nenazadnje je 9. člen Futurističnega manifesta zapovedoval preziranje žensk), je namreč med svoje sekcije uvrstilo tako imenovano žensko akcijo, katere prvenstveni izraz je bil ravno to, kar bi lahko imenovali zametek sodobnega plesa. Znotraj sekcije, ki ji je načelovala francoska aristokratinja, umetnica in borka za pravice zatiranih narodov, Valentine de Saint-Point, se je razvijala nenavadna umetniška produkcija, ki bi jo sicer lahko označili za zgodnjo multimedijo, a svobodno gibanje na glasbo, kakršno so na primer prikazovale Loie Fuller, Ruth St. Denis, Isadora Duncan ali Mary Wigman, je vendar napovedovalo velike spremembe v plesni umetnosti, napovedovalo je rahljanje konvencij klasičnega baleta.
Naveza Stravinsky - Balanchine
V približno tem obdobju je že ustvarjal pronicljivi duo skladatelja Igorja Stravinskega in koreografa Georgea Balanchina, ki je pomenil enega ključnih prebojev v nastajanju modernega baleta. Velik pomen tega para je še danes v zavesti koreografov, kar potrjuje tudi že omenjena nova koreografija Johna Neumeierja. Gre namreč za novo produkcijo baleta Orfej, ki ga je Balanchine leta 1948 premierno predstavil v New Yorku. Ena izmed posledic velikanskega uspeha tega sodelovanja Stravinskega in Balanchina je bilo vabilo newyorškega centra glasbe in drame Balanchinu, naj pod njegovim okriljem ustanovi rezidenčni baletni ansambel. Nastala je skupina New York City Ballet, ki jo je Balanchine vodil do konca življenja. Balanchine danes velja za začetnika tako imenovanega neoklasičnega baleta, sloga, ki stoji med klasično baletno maniro in sodobnim plesom.
V Sankt Peterburgu 'vzgojeni' plesalec je vedno izhajal iz klasičnega baleta, ki pa ga je pospešil. Razširil je repertoar gibov, in sicer s tem, da je dovolil tudi obračanje nog navznoter, bolj togo in ukrivljeno gibanje rok, plesalce je razbremenil 'bivanja' v središču odra in jim dopustil 'dirjanje' med robovi ... O teoretskem izhodišču svojih koreografij je Balanchine sam povedal: "Prvo je zavedanje, da je ples absolutno neodvisna umetnost in da pri njem ne gre le za sekundarno umetnost, ki spremlja neko drugo. Verjamem, da je ples ena izmed velikih umetnosti ... Najpomembnejše pri baletu je gibanje. Balet sicer lahko vsebuje zgodbo, ampak vizualni spektakel ... to je bistveni element. /.../ Na odru ustvarjena iluzija je tisto, kar prepriča občinstvo; to je nekako tako kot pri čarovnikih."
Druga naveza Cunningham - Tudor in Cage
Tesno sodelovanje med Balanchinom in Stravinskim je pozneje doživelo ponovitev v tesnem sodelovanju med še enim temeljnim koreografom sodobnega baleta in skladatelji. Omenjamo letos umrlega Merca Cunninghama, ki je veljal za ključnega koreografa ameriškega sodobnega plesa in čigar delo je zaznamovalo sodelovanje z Johnom Cageem in Davidom Tudorjem. Cunninghama je mogoče postaviti v neposredno razvojno linijo, ki sega do že omenjene avantgarde z začetka 20. stoletja. Tudi njegovo delo je bilo izrazito multidisciplinarno, saj je sodeloval tudi z vizualnimi umetniki znotraj polja neoavantgarde, kot sta Robert Rauschenberg in Bruce Nauman.
Multimedija je sčasoma postajala tudi temelj dela Pine Bausch, koreografinje, ki nas je prav tako zapustila letos. Njeno delo se je sicer od Cunnighamovega bistveno razlikovalo. Bauscheva je namreč odločneje prečila polje plesa in je v predstave vnašala tudi pantomimo, akrobatiko in petje. Goli ples, ki je bil vedno temelj Cunninghamovega dela, pa je nekoliko v ozadje potisnila tudi s pristopom k inscenaciji, ki je narekoval zapolnitev uprizoritvenega prostora z montažami in kolaži, tako da je scena sama postala vzporedno prizorišče dogajanja.
Ob teh nekoliko podrobneje predstavljenih akterjih sodobnega plesa oziroma baleta želimo omeniti še nekaj koreografov, ki so premikali meje v polju plesne umetnosti. Izseke iz njihovega dela si lahko ogledate v spodnjih videih.