Gradnjo Kulturnega doma v Trstu so leta 1964 zaupali arhitektu Edu Mihevcu, ki je na ozkem zemljišču uresničil za tedanje čase sodoben in sijajen projekt. Po določilih londonskega memoranduma je del sredstev namenila italijanska država, preostalo so zbrali med rojaki v nekdanji Jugoslaviji in izseljenci v Ameriki.

Za marmornatimi zidovi se skriva razkošna notranjost: velika dvorana z vrtljivim odrom in več kot 500 sedeži, foyer z barom, mala dvorana in prostori za gledališčnike. Lestenci, ki krasijo stopnišča, so poklon vsem, ki so prispevali za gradnjo doma. "Poleg gledališča tukaj so bili koncerti, občni zbori, prireditve, plesi. Vse, kar je lezlo in šlo, je takrat hotelo imeti nekaj. To je trajalo enih 20 do 25 let. Tudi otvoritev sama, meni se zdi, da je bilo tu okoli 800 ljudi," se spominja zgodovinar Milan Pahor.

Slovensko stalno gledališče (SSG) je z izgradnjo kulturnega doma dobilo svoj sedež in vzpostavilo mrežo abonentov. Z leti so vanj začeli vabiti tudi večinski narod. "Ob rednem programu SSG-ja, ki išče sinergije s partnerji v koprodukcijah in sodelovanji, so predstave namenjene tudi tistim, ki slovenskega jezika ne razumejo, vse predstave so opremljene z nadnapisi v italijanščini," je dejal Danijel Malalan, direktor in umetniški vodja SSG-ja.

Jubilej so proslavili s kulturnim maratonom, ki so ga pripravili z ustvarjalci otroške revije Galeb, ki letos slavi 70 let obstoja. "Kulturni dom je tisti prostor, kamor greš s starši ali šolo zato, da greš na predstavo, da nekaj praznuješ, je nekaj lepega. Zato se nam je zdelo čudovito, da lahko tukaj praznujemo z njimi, z glasbo in avtorji iz Galeba," je dejala Martina Kafol, urednica Založništva Tržaškega tiska.

Spomnili so se tudi pobudnika ustanovitve tržaškega dramatičnega društva Jake Štoka in lončarja ter umetnika Franja Felicijana, ki je z 12.000 ročno izdelanimi keramičnimi ploščicami notranjosti kulturnega doma dal edinstven pečat.