je koreografa, plesalca, režiserja in pedagoga na mini simpoziju o Potočanovem delu, ki se je odvil kot napoved njegove nove predstave fizičnega gledališča Žepi polni zvezd označil sodelavec Tomaž Štrucl.

Žepi polni zvezd "pripoveduje o malih ljudeh velikega srca" v kratkih zgodbah o preprostih vsakdanjih stvareh in brez velikih zaključkov. Je predstava, ki vključuje ples na vrveh – od tu tudi uvodni citat o plesalcih, ki se odlepijo od tal v zračne višave, čeprav ga lahko razumemo tudi s kančkom ironije, v luči misli prav tako rednega Potočanovega sodelavca Matjaža Pograjca ob spominjanju velikih Potočanovih uspehov na začetku plesne poti: "Njegov ključen problem je to – on je dober, ne bo pa slaven. In to je odločitev v življenju."

A nazaj k vrvem; te je Branko Potočan kot osnovni element in metaforo uporabil že v predstavi Melanholične misli (1998), kjer je po navdihu s pesmijo Dragotina Ketteja koreografijo zasnoval na temo samomora. Tokrat je uporaba vrvi povezana s formatom sodobnega cirkusa, ki Potočana navdihuje zadnjih nekaj let kot sladko-kisla metafora življenja, pri čemer gre pravzaprav za kontinuiteto fizičnega gledališča, obarvanega z melanholično-hudomušnim tonom in uporabo rekvizitov oziroma objektov, ki pomembno oblikujejo sam gib. S tem pečatom primerjava "Življenje je kot cirkus, cirkus je odsev življenja," napoveduje današnjo premiero predstave fizičnega gledališča Žepi polni zvezd (produkcija Vitkar, koprodukcija Cankarjev dom), kjer vrv tako "s svojo fizično prisotnostjo kot z metaforiko varuje, povezuje, prepleta in odvezuje" in v kateri se bo na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma zvrstilo kar 19 nastopajočih, pred premiero pa so v Cankarjevem domu pripravili še mali plesni simpozij o delu koreografa, plesalca, režiserja, mentorja, pedagoga in umetniškega vodje Branka Potočana, ki se plesu posveča že več kot trideset let.

Vrv, ki rešuje življenja in jih jemlje, ter drugi rekviziti
Samosvojo gibalno poetiko – metaforično podobo z liričnim in melanholičnim pristopom, združevanjem različnih medijev in uporabo različnih rekvizitov ter gledaliških objektov – je Potočan začel razvijati že v prvi avtorski predstavi Kdo je narisal Stanku skakalnico? (1994), v kateri je z referenco na inženirja Stanka Bloudka, športnega zanesenjaka in konstruktorja planiške velikanke, z intenzivnim gibalnim jezikom z elementi zabave in športa ter s skoki kot elementi izziva in tveganja prevpraševal slovenski nacionalni značaj, prenašanje vzorcev vedenja, navad in običajev.

Različne objekte in odrske rekvizite je vedno uporabljal kot del telesa. Objekti nudijo cel spekter možnosti za manipulacijo in z zlitjem telesa ter objekta se ustvari novo, drugačno telo. V predstavi Sanjam spomin, a se spominjam sanj (1996), za katero je prejel nagrado na festivalu alternativnih in novih gledališč Infant v Novem Sadu in nagrado zlata ptica, je uporabil palico, v Ko si še nismo lagali, vsaj ne toliko (1997) desko. Lesena deska postane klop, postelja, zid, vrata, nosi lahko ogromno različnih funkcij, spreminja svojo vlogo in pleše skupaj s plesalci, je povedal Potočan v oddaji Oder ob 20-letnici delovanja svoje skupine Fourklor.

V že omenjenih Melanholičnih mislih, za katere je prejel posebno nagrado žirije na sarajevskem festivalu MESS, je uporabil vrv. "Vrv podpira svobodo in levitacijo, obtežena s telesom lomi vratove, širi belino in vodi v druge svetove," je zapisano ob predstavi, vrv pa je tudi "simbol slovenstva; rešuje življenja, ko greš v hribe, in jih jemlje, kadar se človek obesi," je povedal v oddaji Oder. V Ukradeni pesmi (2002) se je predsodkov, povezanih z ženskami, lotil s plesalkami, ki jih je umestil na viseče obroče, kot vrhunec uporabe rekvizitov in zgostitev v odrske namene pa Andreja Kopač prepoznava predstavo Zarjavele trobente (2005), v kateri se Potočan ob prisotnosti žive glasbe že spogleduje z izvirnim sodobnocirkuškim formatom (z atmosfero cirkusa, kjer je vse "popolnoma brez pomena, a kljub temu tako zelo resnično"), ki ga odtlej kontinuirano razvija, in zanjo je prejel nagrado občinstva na bienalnem festivalu sodobnega plesa Gibanica.

Poezija in šport, folklora in rudnik
V nasprotju s suho predmetnostjo objektov, ki pa v predstavah odpirajo široke metaforične pomene, so naslovi Potočanovih predstav pogosto kot verzi pesmi, te pa piše tudi sam in jih včasih vključi v svoje predstave. Gre za "pesnitve visokega socialnega realizma, vezane na hrastniško okolje, rudniško izročilo in vsakdanje tegobe malega človeka", kot je v knjižici ob simpoziju Branka Potočana zapisala Andreja Kopač.

Vrvi so postale eden izmed prepoznavnih elementov njegovih predstav kot element, ki lahko človeku reši ali vzame življenje, kar izhaja še iz časov, ko je, začasno, kot študent, delal v domačem hrastniškem rudniku. V Potočanov gib se je zapisala celotna osebna zgodovina, vse od mladih let, ko sodobnega plesa še ni niti poznal. Vedno mu je bil blizu naravni gib. Obiskoval je Fakulteto za šport in pri ukvarjanju z različnimi športi dobil širok nabor gibalnih informacij.

"Že od malega sem se udejanjal z gibom, o sodobnem plesu pa nisem imel pojma," je povedal v oddaji Oder. V osnovni šoli v Hrastniku, med intenzivnimi plesnimi pripravami na valeto, se je zaljubil v standardne in latinskoameriške plese ter se pridružil folklorni skupini, s svojo srednješolsko breakdance skupino Gumiflex je ustvaril tudi dve gledališki predstavi, "ker smo imeli željo, čeprav nismo vedeli kako in nismo imeli nobenih potrebnih orodij." Več let je bil član in vodja hrastniške folklorne skupine ter član folklorne skupine France Marolt v Ljubljani.

Čeprav priznava, da je imel na začetku do folklore podoben predsodek kot veliko ljudi, je kmalu ugotovil, "da so to ljudje, ki imajo radi pesem, glasbo in ples, da sta pomembni veselje in druženje, in da je folklora pomembna tradicija, bogastvo nekega okolja, resnica, ki se prenaša, ne kič, ki bi si ga nekdo izmislil. Je del naše nacionalne podobe in to vključujem tudi v svoje predstave. Rad imam ta lonec nacionalnega z vsem, kar nas določa, tudi če nezavedno, od športa do folklore," je pojasnil v Odru.

Od Plesnega Teatra Ljubljana do Vandekeybusa
A še preden je v svojih plesnih produkcijah začel uporabljati vse te elemente, je na hitro "padel" v sodobni ples. Na plesni poletni šoli v Ljubljani so ga našle plesalke, ki so sodelovale v skupini Plesni Teater Ljubljana, edini skupini na področju sodobnega plesa. PTL-ju se je pridružil jeseni 1986, Ksenija Hribar je potrebovala fante in ga je takoj vključila v predstavo Alpsko sanjarjenje, v kateri se je v prvem delu gibal kot kača, v drugem pa plesal folkloro. "Vedno sem bil zelo intuitiven, v to plesno sceno sem prišel iz tretjih sredin in iz nič padel v zelo strogo plesno tehniko, kar je bilo zelo težko," se spominja profesionalnih sodobno-plesnih začetkov. "Še vedno se mi zdi to najboljša izkušnja, vreči se na oder, čeprav je tehnični trening zelo pomemben, a oder je tisti, ki da piko na i kakršnemu koli plesalcu ali performerju."

V naslednjih letih je sodeloval v vseh pomembnejših produkcijah takratne avantgardne skupine pod vodstvom Ksenije Hribar, nato pa odpotoval v Bruselj in med letoma 1990 ter 1993 s koreografom Wimom Vandekeybusom in njegovo skupino Ultima Vez prekrižaril svetovne plesne in gledališke odre. Sodeloval je v treh produkcijah slovite skupine – Trio for Boys (Trio za fante, 1990), Immer das Selbe gelogen (Vedno enako zlagano, 1991) in Le poids de la main (Teža roke, 1991) – v povprečju pa so imeli več kot sto gostovanj na leto. Povabilo je prišlo po naključju. Vandekeybusa, ki je v Cankarjevem domu gostoval s predstavo Prinašalke slabih novic, je na vajo za predstavo M.O.V.E.N.S. v Gledališču Glej povabil Potočanov trboveljski plesno-koreografski kolega Iztok Kovač in Potočan je dobil osebno povabilo na avdicijo v Bruslju.

Fourklor od Hrastnika do cirkusa
Ko se je po treh letih odločil za vrnitev v Slovenijo, je ustanovil svojo skupino fizičnega gledališča Fourklor in, da je skupina lahko začela delovati, neprofitni zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih projektov Vitkar. Ime skupine je hudomušno združilo več sovpadajočih elementov – štiri ustanovitvene člane (poleg Potočana so bili to še Sebastjan Starič, Dušan Teropšič in Jana Menger), v Hrastniku je delovala tovarna klora, folklora pa je zaznamovala tako Potočana kot Teropšiča. Zavod in skupina sta štiri leta delovala v Hrastniku, kjer so, v Delavskem domu, predstavili tudi prve celovečerne plesno-gledališke predstave.

Estetika fizičnega gledališča Fourklor je vse od začetkov prepoznavna po značilni gibalni podobi svojega vodje. Zanj je značilen liričen in melanholičen pristop, pa tudi svežina humorja, domiselnost in iskrivost, neposrednost fizičnosti in teatralnost, v sebi združuje obvladovanje in posluh za različne umetniške medije, hkrati pa je izjemno odprt za sodelovanje s široko paleto soavtorjev. Plesni izraz odkriva na osnovi vzorcev, navad in običajev, ki jih vsakokrat zajema iz okolja, v katerem deluje, v zadnjem času pa Potočan poseben poudarek namenja raziskovanju specifičnih prostorov zunaj teatra in gib prepleta z elementi sodobnih cirkuških tehnik. Cirkus kot metafora za življenje mu predstavlja vir inspiracije, mladim plesalcem tudi predaja znanje plesa na tkanini in vrveh ter od leta 2014 vodi umetniški projekt Cirkus na mesec s kontinuiranimi nastopi, dogodki in uličnimi akcijami.

Upor generacije in odpiranje gledališča hibridnim praksam
A če se vrnemo na začetke skupine Fourklor. Kot je na simpoziju povedal teoretik in publicist Rok Vevar, je bil to čas, ko evropske odre naseljujejo razne oblike gledališko-plesnih hibridov, pri nas pa je bil pojem fizičnega ali gibalnega gledališča nekaj novega. "Gibalno gledališče je izhajalo iz specifičnih kulturnih ekosistemov, ki so vzniknili v Evropi na prehodu iz 70. v 80. leta ter se razmahnili v 90. tudi v kontekstu političnih sprememb ter posledično razširjenega polja kulturne produkcije." Gledališče je prepoznalo potrebo, da v svoje delo vključi več gibalnih dinamik in odpre nov kod zunaj formalnih okvirov evropskih gledaliških institucij, povezan z uporom proti prevladi ameriškega modernizma, uporom določenih generacij, ki kot katalizator kulturnih dinamik in vibracij v Evropi vzpostavijo nove oblike plesnega in gibalnega gledališča kot neko obliko kontrakulture. "Gre za tip plesnega gledališča, ki se navdušuje nad novimi oblikami gibalnih struktur, novimi konstrukcijami telesa v opoziciji do tega, kar je sodobni ples poznal do tedaj," je izjemno inkluzivno estetsko polje, ki zajema vrsto različnih umetniških, telesnih in gibalnih praks iz sodobnega plesa, gledališča, cirkusa, akrobatike, uličnega gledališča in drugod, je še pojasnil.

"Bili smo poredni "
"Ko sem se priključila skupini, sem kmalu ugotovila, da gre za zelo sproščeno skupino, da delujejo na prijateljski bazi in da se ti štirje plesalci zelo dobro razumejo v gibu in v tem, kaj želijo gibalno delati," je na simpoziju povedala Tina Janežič, ki se je skupini prvič pridružila v predstavi Vrata (2000). "Gib, ki ga je Branko prinesel in razvijal z nami, je šel zelo daleč od tega, kar smo vsi plesali v okviru Plesnega Teatra Ljubljana, naši estetiki ni bil blizu ne balet ne Merce Cunningham." Sodobni plesalci so obiskovali iste plesne treninge, se izobraževali pri istih pedagogih in bili zato okuženi s podobno estetiko, nato pa je vsak iz tega izhodišča skušal razviti svoj slog, dodaja. "Branko je prišel s celim paketom idej in estetsko zasnovo, mi pa smo blazno tekmovali, kdo se bo znotraj tega okvirja spomnil česa novega," se spominja načina dela, ki se je razlikoval od standardnih plesnih vaj. S pomočjo rekvizitov so lažje odkrivali drugačen gibalni izraz, saj plesalca prisilijo, da delaš skupaj z njimi, obenem pa je ta način dela rezultiral tudi v intenzivni fizičnosti pod streho humorja." Znotraj slovenskega prostora smo se počutili kot nekakšni eksperimentatorji, nikoli ne veš, kako boš sprejet, hkrati pa si nekako poseben."

"Bili smo poredni, to je ključ, pa tudi doma iz revirjev," je misel dopolnil Matjaž Pograjc, ki je s Potočanom v 90. letih sodeloval v okviru skupine Betontanc. "Na festival, na katerem so se predstavljala velika imena sodobnega plesa, smo prišli še kot otroci, plesalke so bile takrat stare 16 let. O panku nismo imeli pojma. Mi smo bili tisti, ki smo zahtevali meso v menzi in pivo na mizo namesto kuponov za zelenjavo. In na tiskovnih konferencah so nas spraševali, ali imamo doma kaj jest, ali pri nas obstajajo lokali in trgovine … Res je Jelko Kacin speljal ta PR za osvobodilno vojno, vendar smo bili mi tisti, ki smo hodili po tujih festivalih in tam predstavljali, da živimo normalno, da nismo ljudje iz tretjega sveta. A danes nekaj tako minornega in obrobnega, kot je sodobni ples, v Sloveniji ne more uspeti. Na tej točki je slovenska gledališka zgodovina padla. Vse ključne svetovne osebnosti sodobnega plesa so imele priložnost dostopa do večjega gledališkega prostora. Danes Brane Potočan še vedno vadi na Parmovi. Njegov ključni problem je to – on je dober, ne bo pa slaven."

Širitve fizičnega gledališča
Leta 2003 je v medprostorih Cankarjevega doma Potočan ustvaril posebno interaktivno predstavo Nekje vmes, ki se je odvijala na "premikajočem se prizorišču" v prezračevalnem jašku, moderator predstave, Primož Bezjak, je gledalce vodil po kletnih prostorih objekta, gledalci na stopnicah pa so dogajanje spremljali od zgoraj navzdol.

Leto pozneje sta nastali v polju fizičnega gledališča prelomni predstavi. S svojim prvim solom Območje za pešce, magično življenjsko zgodbo slehernika, je v okviru mednarodne mreže Plesna avtocesta nastopil na več festivalih po svetu, v Slovenskem mladinskem gledališču pa ustvaril nepozabno otroško predstavo Kekec. Gibalno-gledališka predstava, "gibalna premetanka s tekstom", kot so jo označili v podnaslovu, je bila polna domiselnih gibalnih in akrobatskih spretnosti igralcev, inventivno razigrana, slikovita, presenetljiva, je o predstavi, ki je mlade navduševala še vrsto let, zapisal Blaž Lukan. Prepričala je tudi stroko, ki ji je podelila nagrado tako na domačem festivalu uprizoritvenih umetnosti za otroke in mlade Zlata paličica kot na tujem, kotorskem festivalu otroškega gledališča.

Čas intenzivnega dela in plesnih vrhuncev je zaznamovala tudi nagrada povodni mož za celoletni koreografski opus 2004, ki je vključevala predstave Nekje vmes, Wrestling Dostojevski (v okviru skupine Betontanc), Območje za pešce, Kekec in Hitra zgodba. Leta 2009 je prvič avtorsko deloval v tujini. K sodelovanju ga je kot gostujočega koreografa povabila producentska hiša United Intimacy iz Rige, kjer je s šestimi plesalci ustvaril Männersache, istega leta pa prejel še bronasto priznanje Občine Hrastnik za delo in uspehe na kulturnem področju.

Vključevanje mladih in gibalno oviranih
Pomemben del svojega dela in gibalnega jezika Potočan snuje v prepletu z mentorskim in pedagoškim delom, ne le v okviru plesa na tkanini in vrvi, temveč tudi pri drugem plesnem in koreografskem delu, v katerega vključuje različne ranljive družbene skupine, od otrok do gibalno oviranih. V predstavo Glej ga zlomka! (2008) je prvič vpeljal mlade plesalce skupine Bitnamuun, kar pomeni začetek sistematičnega vključevanja mladih plesalcev v profesionalne plesne produkcije na slovenskih odrih, kot zapiše Andreja Kopač. Leta 2012 je v sodelovanju z Matjažem Faričem za festival Front@ sodobnega plesa pripravil projekt Generacije, ki je na delavnicah in nato končni predstavi združil otroke, mladostnike in upokojence iz Murske Sobote in vsega Prekmurja. Sodobni ples je "komunikativno sredstvo, ki vsakemu posamezniku omogoča, da v ustvarjalnem procesu sodeluje po svojih najboljših močeh", so zapisali ob tem posebnem projektu, s katerim so želeli predstaviti sodobni ples "brez nepotrebne vzvišenosti in elitizma, takšnega, kot v resnici je".

V predstavi Skozi oči dotika (2011) je soustvarjala in plesala invalidka Mija Pungeršič (zanjo je prejel tudi nagrado oblak strokovne žirije na mednarodnem festivalu PUF v Puli), v predstavi Morala je sama (Jaz grem pa peš) iz leta 2015 pa je ustvarjal v sodelovanju s štirimi gibalno oviranimi (Mija Pungeršič, Marja Koren, Barbara Šamperl, Tina Cerk) in štirimi mladimi plesalkami (Maša Hawlina, Tamara Polanc, Tajda Podobnik in Tini Rozman), zadnje danes skupaj z Veroniko Valdés tudi predstavljajo mlajše jedro skupine Fourklor.

20-letnica skupine Fourklor
Zanimiva zgodba je tudi predstava Očetje in sinovi (2012), v kateri so nastopile kar tri generacije družine Potočan, poleg Branka še Mirko Potočan, upokojeni rudar in dolgoletni član Pihalne godbe Hrastnik, ter srednješolec Martin Potočan. S to intimno, osebnoizpovedno predstavo je napovedal tudi 20. obletnico skupine Fourklor, ki jo je zaznamoval s predstavo Sijaj.

Predstavo s plesalci skupine Fourklor in plesalkami na tkanini je zasnoval na prehojeni poti posameznega umetnika. "Skozi skupino Fourklor se je v dvajsetih letih sprehodilo veliko plesalcev, igralcev, glasbenikov, cirkusantov in performerjev, ki so v mozaik celote prinesli vsak svoj delček in s seboj odnesli novo izkušnjo," je zapisal Potočan o predstavi in delovanju skupine, ki jo danes oblikujejo tako njeni dolgoletni člani kot plesalci mlajše generacije. "Teater je prostor za vsakogar, ki išče svojo obljubljeno deželo in ki je stalno na poti." Tudi sto let po Kafkovi Ameriki, ko je svet še bolj neusmiljen in ujet v zanko, iz katere ni rešitve, gledališče še vedno obstaja: "Njegov sijaj je v izkušnjah, predmetih in ljudeh, ki jih nosimo v sebi in ki zasijejo, če jih le dovolj dolgo loščimo."

Igralci postanejo gibalci
Že vrsto let deluje tudi v gledališčih kot koreograf oziroma svetovalec za gib. Z gledališko koreografijo se je prvič srečal v Šeherezadi (1989) režiserja Tomaža Pandurja v Slovenskem mladinskem gledališču, v kateri je sodeloval kot plesalec, velik del Potočanovega opusa pa zaznamuje dolgoletno sodelovanje v skupini Betontanc Matjaža Pograjca, kjer je deloval kot plesalec in koreograf, pri čemer pa je v skupini, ki je silovito prepletala gib in gledališče ter že v 90. letih postala glavna slovenska gledališko-plesna senzacija, veliko gradiva nastajalo tudi kolektivno.

Z režiserjem Pograjcem je pogosto sodeloval tudi kot koreograf v gledaliških predstavah, med drugim je v zadnjih letih ustvaril izrazit gibalni izraz za predstavi Pavla nad prepadom (2013) in Rokova modrina (2015) v Slovenskem mladinskem gledališču, posvečeni alpinistki Pavli Jesih in smučarju Roku Petroviču, v katerih se igralci prelevijo v gibalce in na odru tudi plezajo oziroma smučajo. "Ob predstavah, ki sva jih delala skupaj, je izumil duhovit in učinkovit gibalni jezik za igralce, ki v osnovi niso gibalci," je povedal Pograjc in dodal, da je ključ do njegovih koreografij vedno preprost – plezali bomo po odru ali smučali – iz takšnih konkretnih podatkov pa Potočanu uspe razviti edinstveni izraz, ki včasih vključuje tudi "akrobatske in zahtevne fizične elemente", dodaja Andreja Kopač.

V letu 2015 je uspešno sodelovanje z Drago Potočnjak pri Kekcu nadaljeval v novi gibalno-gledališki predstavi Vsi junaki zbrani, v kateri je kot koreograf in režiser njeno besedilo o tekmovanju dvanajstletnikov na kvizu o junakih iz slovenskega pravljičnega izročila postavil v igrivi govorici urbane gibalne prakse parkour.

Poleg svojega ustvarjalnega dela Branko Potočan deluje tudi kot pedagog in kot umetniški direktor s producentko Mojco Ulaga že 14 let vodi Mednarodni festival scenskih umetnosti Rdeči revirji, ki se je v zadnjih treh letih iz Hrastnika razširil tudi v Trbovlje in Zagorje.

Nika Arhar

Ob 20-letnici delovanja skupine Fourklor se je z Brankom Potočanom v oddaji Oder (24. 9. 2013) pogovarjala Saška Rakef.