Člani inštituta Civitas group so v pariškem gledališču de la Ville dvignili plakate s sloganom "ustavite krščanofobijo" in prekinili predstavo On the Concept of the Face, Regarding the Son of God. To so nadaljevali, ko je policija odstranila protestnike. Italijanski gledališki režiser Romeo Castellucci se je na proteste odzval tako, da je protestnikom ponudil "odpuščanje".
Odpuščam jim, saj ne vedo, kaj delajo
Naslednji večer je občinstvo kljub povečani varnosti ob vstopu v gledališče na oder metalo jajca in olje. Castellucci je za javnost parafraziral besede Jezusa Kristusa: "Odpuščam jim, saj ne vedo, kaj delajo. Odpuščam jim, ker so ignoranti in njihova ignoranca je veliko bolj arogantna in škodljiva, saj vključuje vero."
Jezus Kristus joka ob človeških podobah
Produkcija skupine Societas Raffaello Sanzio prikazuje odnos med sinom in njegovim senilnim ter inkontinentnim očetom, ki plastično in pogosto vsebino svoje plenice razlije čez oder, sin pa njegove izločke čisti pred veliko podobo Jezusa Kristusa v ozadju odra. Med predstavo Jezus začne jokati goste, lepljive solze iz nekakšnega blata. Kot pravi Castellucci, vsak večer, preden se dvigne zavesa, mešajo rjavo tekočino, da bi dobili ravno pravo teksturo, konsistentnost in nujno tudi vonj. Edina uteha pri tem je, da gre za sintetično 'sranje', dodaja.
Duh 'sranja' ali metafizika izločkov
Castellucci predstavo opisuje kot "refleksijo razkroja lepote, skrivnost konca". Kot je zapisal John O'Mahony v Guardianu, gre za popačeno delo o metafiziki izločkov, kar režiser elegantno označi kot "duh sranja".
Proti svobodi izražanja
Kljub protestom in pritožbam bodo uprizoritev igrali do konca oktobra, Michael Chase iz gledališča de Ville pa poudarja, da se je treba braniti proti nesprejemljivim napadom na svobodo. Podobno meni tudi francoski minister za kulturo Frédéric Mitterrand - protesti so "škodili osnovnemu načelu svobode izražanja, ki ga varuje francoski zakon".
To seveda ni prva "šokantna" predstava italijanskega režiserja, ki uporablja različne telesne gledališke izraze in močne vizualne podobe. Po eni strani hvaljen kot enfant terrible sodobnega evropskega gledališča in po drugi obtoževan, da v iskanju gledališkega učinka odrske stvaritve spreminja v čisto čudaškost.
Šokantnost namenjena sama sebi?
Ob protestih pa kot običajno kaj malo besed priča o tem, v kakšni uprizoritveni funkciji sta 'čudaškost' in 'ekstremnost'. Prevlada šokantnost sama. Gledališki kritik v Guardianu Michael Billington ob bok pritožbam pravi, da je bil sam kljub vnaprejšnjim opozorilom o šokantnosti predstave zaradi količine fekalij na odru prej rahlo zdolgočasen kot pa moralno ogorčen.