Povedano drugače: v 23-letni festivalski zgodovini ne pomnijo stoječih ovacij. Iliado so v skoraj polni dvorani sodobnega kulturnega centra Jordanki nagradili z večminutnim aplavdiranjem. Gledalci so začeli vstajati s sedežev, še preden je zadnji ton izzvenel ali kot je dejala ena od poljskih igralk: "Čakala sem, kdaj me bo zaradi videnega na festivalu vrglo s stola, in dočakala!"

Presežnikov polno je bilo s strani gledaliških laikov in ustvarjalcev – festival s proračunom okoli 400 tisoč evrov želi biti stičišče vzhodnega in zahodnega gledališkega miljeja, ne le geografsko, tudi oziroma predvsem kakovostno. Zato privabi imena, kot sta Thomas Ostermeier ali Peeping Tom, in zato privabi gledališke kritike. Na sicer rahlo izčrpajoči tiskovni konferenci, saj je sledila več kot triurni predstavi in so se prva kritiška mnenja kar vrstila in vrstila, je režiser Jernej Lorenci dejal, da česa takega doma ni vajen.

Najboljša predstava festivala
Prvi vtis je potrdila tudi podelitev nagrad: Iliada je na sobotni podelitvi nagrad prejela lovoriko grand prix, torej nagrado za najboljšo predstavo festivala, ter nagrado novinarjev in kritikov.

Še ena je ključna beseda – ritmičnost. Kot da bi poslušala flamenko, se je čudila kritičarka iz Sankt Peterburga in dodala, da je šele zdaj doumela živalski nagon Zeusa.

Celotni ansambel je po mnenju občinstva utripal kot eno in dejstvo, da gre »le« za dramske igralce, se je slišalo presenetljivo; navdušila jih je namreč dovršenost in izrazitost petja ter giba. To so performerji! To ni predstava, to je izkušnja, pa je vzkliknil ameriški igralski kolega, prav tako gost festivala.

Iliada je bila ena od enajstih Kontaktnih predstav, selektorja in gledališkega režiserja Marcina Wierzchowskija je prepričala na beograjskem Bitefu. Že takrat jo je doživel kot referiranje na balkansko vojno, kar je bilo mogoče slišati tudi po predstavi, a Lorenci je bil jasen: Homer in Hektor sta dva obraza začetka evropske civilizacije. Kot je v gledališkem listu zapisala doktorica antičnih študij Svetlana Slapšak: »Iliada se končuje s porazom človeštva.«

In Kontakta, ki bi domačo ustvarjalnost soočil s tujo, in to na naših tleh, si še vedno le želimo. Zakaj pri izjemno visokem številu najrazličnejših festivalov takih soočenj ni navkljub zavidljivi poziciji gledališča napram marsikateremu drugemu umetniškemu žanru, ostaja retorično vprašanje. Verjetno je odgovor ravno v sledenju festivalski količini namesto kakovosti.