Morda se sliši klišejsko, predvsem zato, ker smo zgornjo trditev v takšni ali drugačni obliki kje prebrali ali jo slišali – če smo seveda nekaj časa namenili oglaševanju t. i. predstave leta, velike koprodukcije (SNG Drama Ljubljana + MGL + CD) –, vendar je Lorenci svoji trditvi sledil dobesedno in jo konstruktivno udejanjil na odru, pravzaprav bolj 'polodru', ker je večina le-tega večino časa skritega za železno zaveso. A to pravzaprav ni bistveno, saj režiser z dramaturgoma (Matic Starina in Eva Mahkovic) širino uprizoritve poišče drugje; v epu, njegovi obsežni gostobesednosti, metriki in pa v Iliadi kot temelju civilizacije ter sodobnih vsakdanjostih. Izhodišče uprizoritve je v jedru grštva samega oziroma tistega, kar vemo o njem, in tradiciji aojdov in rapsodov, potujočih pesnikov, ki so potovali po deželi in širili epske pesnitve (eden izmed njih naj bi bil tudi Homer).

Dvanajst igralcev, razporejenih v polkrog, iz katerega posamično izstopajo, se vanj vračajo in nas v natančno odmerjeni metriki heksametra počasi uvajajo v dogajanje pred trojanskim obzidjem, se iz individualnosti lastne vloge vse bolj in bolj združuje v kolektiv, ki pred našimi očmi z minimalnimi gledališkimi sredstvi, pa zato močnimi sredstvi dramaturgije, glasbe, takta in suverene igre izriše Iliado. Prav zato ni treba posebej izpostavljati igralcev, saj vsak izmed njih prispeva k celoti in postane njen del; bodisi kot lik, bodisi kot pripovedovalec, bodisi kot zgolj stranski opazujoči. Njihovo gibanje po polju epske širine, ki je že po definiciji svet javnega in kolektivnega, je dvojne narave, ker so igralci pripovedovalci in obenem nosilci vloge, so subjekt in objekt hkrati, kar bistveno zareže v naravo predstave.

Iliada je namreč vse prej kot klasična gledališka predstava, kjer bi v spektakelskem duhu gor in dol dirjali vojščaki. Je intimna predstava, ki iz intime pripovedovanja v heksametrih razvije daktilski (tritakten) ritem vojskovanja, ljubljenja, prepiranja in zapeljevanja, iz česar vse bolj glasno vstaja glasba kot bistven dramaturški element predstave. Z natančno in premišljeno rabo glasba – ta obsega vse od balkanskih melosov, gospela, rabe gusli, do Je t'aime – soustvarja ali sprošča napetost ter zdrsne v telo igralca in gledalca kot njegov popolnoma naraven delček. Prav zaradi premišljenega zvočnega učinka velika konjenica na odru Gallusove dvorane ni potrebna, ker so grozote vojne, njena vihra, stopnjujoča evforična blaznost – v katero s tresavico najbolj zapade Hektor – priklicane z učinkom glasbe ali pa zgolj s kolektivnim potrkavanjem po mikrofonu. Gola moč metrične besed, okrepljena z monotonim, a močnim taktom, ki fluidno drsi v glasbo, katere glavne nosilke so igralke, je tisto, na kar stavi režiser. In nam s pomočjo tega pred očmi izriše bolj filmsko Iliado, kot bi filmska Iliada sploh lahko bila.

Scenografija predstave je bolj kot ne asketska, osredotočena zgolj na nujne pripomočke (med drugim hladilno skrinjo), ki s samo predstavo nimajo nič skupnega. Pravzaprav je vsa razsežnost odrske iluzije skoncentrirana v prizoru s senenimi balami (Ahilov privid rodne Ftije), kjer za trenutek uzremo celoten oder, kar deluje kot napoved, da se bo v drugem delu razprl, bitka pa se bo (po uvodnem prvem delu) z velikansko fizično močjo preselila tja. Pa se ne. Bitka se, z vsemi svojimi psihičnimi (pa tudi fizičnimi) razsežnostmi, skoncentrira na Hefajsta oziroma na naključnega junaka kot kolateralno škodo, ob čemer ob spremljavi gusel poslušamo Homerjev seznam ubitih. In učinek je vsaj takšen, kot bi se po Gallusovem odru podilo na stotine v šleme zabarikadiranih vojščakov. Lorencijeva Iliada namreč za svojo spektakularnost ne potrebuje spektakla, ker noče biti grandiozna v svoji podobi, ampak v svojem učinku in sporočilu.

Interpretacije predstave pa so precej fluidne. Lorenci se ponovno zanaša na združevanje motivnih drobcev našega vsakdana, banalnosti (npr. avtoironičen prvinsko-živalski, "najjači" Zevs ali pa 'tri minute za Patrokla' scena in celo nekoliko ciničen, sicer kot skala trden Ahil), tokrat povezane z antiko. Najbolj jasno izstopajoča težnja uprizoritve je izstop iz sodobnega solipsizma (jaz, jaz, jaz miselnosti) v polje kolektivnega. Lorenci je s tem, da je črpal iz antike in njenih vzorcev, neverjetno natančno zadel osrednjo težnjo sodobnosti po izraziti individualnosti in ob tem opomnil na tisto, kar bi večina rada pozabila – na našo minljivost, smrtnost. Morda se v kopici zgodb in motivov Iliade tokrat Ahilova zgodba nekoliko porazgubi, kar pa ni tako bistveno. Njeno sporočilo je poslano; vsi bomo nekoč umrli, ali kot je zapeto na koncu: "We are going to die, today or tomorrow, life is what we borrow." Zaimek je brez težav mogoče zamenjati z lastnim imenom.