"V zaporu je vse treba plačati. Predstavljajte si, da je treba plačati celo toaletni papir." Tako v besedilu v gledališkem listu predstave, ki je nastala po njegovem romanu Zgodovina nasilja, piše Édouard Louis, in to je ena tistih nadrobnosti o okolju socialnega dna in visoke stopnje kriminala, ki pojasnjuje na videz nerazumljivo odločitev glavnega junaka, ki zgodbo sklene. Da namreč kljub šoku in bolečini, ki ju preživi kot žrtev posilstva v svojem stanovanju, storilca ne naznani policiji. Iz zgodovine svoje družine dobro ve, kaj pomeni zapor oziroma kaj pomeni zapor za najrevnejše, kajti da vsaj približno dostojno preživiš, potrebuješ denar. Tudi v zaporu.

Vsaka generacija je ponavljala usodo prejšnje
Kdo je torej Edouard Louis, kako je iz samoizpovednega in obenem politično motiviranega pisanja naredil kariero? "Moj oče živi v vasi, v kateri sta živela tudi moj stari oče in praded prav tako. Delal je v tovarni, v kateri sta delala tudi ded in praded. Moja mati je šolo zapustila pri štirinajstih, moji sorojenci prav tako. Takšnim ljudem nihče ne pokaže poti iz njihovega zapora, iz njihove bede," je pred nekaj leti izjavil Louis. Je prvi v družini, ki je odšel študirat, dokončno emancipacijo od svoje družine pa dosegel s spremembo imena, o čemer piše tudi v svojem prvencu En finir avec Eddy Bellegueule (Konec Eddyja), ki ga je izdal pri enaindvajsetih letih in zanj prejel nominacijo za prestižno Goncourtovo nagrado.

Kriminalec kot junak sorodstva
Njegovo otroštvo je zaznamovala revščina; huda revščina. Njegov oče je na primer zobozdravnika prvič obiskal, ko je imel Edouard 15 let in ko je vlada ustvarila nov vir financiranja zdravstva za najrevnejše. In prav tako je Louisovo mladost zaznamovalo hudo nasilje. Tisti navedek zgoraj, denimo, o plačevanju toaletnega papirja se navezuje na izkušnjo njegovega bratranca, ki je kar nekaj let preživel v zaporu in se je ob smrti pri niti še ne tridesetih letih lahko pohvalil z zajetnim kriminalnim dosjejem. Med sorodstvom je veljal za junaka. Prava lokalna tradicija pa je bilo tudi pripisovanje odgovornosti za slabo vedenje moških ženskam, kot da naj bi jih prave ženske znale držati doma in kot da je samo po sebi umevno, da jih morajo kot kakšne pse na povodcih krotiti ob izbruhih pretepov v krčmah.
Biti knjižni molj in še gej je bilo v takšnem okolju pekel. Čeprav, kot je pred nekaj leti dejal Louis, pogledi nanj tudi v primeru odraščanja v buržoaznem Parizu ne bi bili nič drugačni. Edina razlika je ta, da te v Pikardiji še pretepejo, v omikanih pariških krogih pa si le mislijo svoje, je razmišljal.

Poleg izkustva teh okoliščin in ravnodušja, ki je uničevalo že mlada življenja, Louisa k pisanju spodbuja tudi politična situacija. Tudi v njegovi družini volijo nacionalno fronto, saj med ljudmi vlada prepričanje, da se druge stranke zanje ne menijo. O svoji vasi je Louis zapisal, kot sem brala v enem od člankov o njem, da tam od 50 do 55 odstotkov ljudi voli Nacionalno fronto in da »hvala Bogu za volilno abstinenco, saj bi sicer številke gibale med 70 in 75 odstotki.« In to ga niti ne čudi, saj meni, da težko pričakujemo, da bi premožni politiki lahko ustvarili dobro politiko za najnižje sloje. Ker jih ne razumejo, ne razumejo njihovih težav in niti tega ne, da politika za te ljudi pomeni odločanje o življenju in smrti. Kot to dobro pojasni zgornja anekdota o Louisovem očetu in njegovem obisku zobozdravnika.

Vsa literatura, ki jo Edouard Louis piše, govori o nasilju, ki je vpeto v družbene hierarhije, ki jih razume kot strukture nasilja. In jih vzporedno tudi preučuje kot raziskovalec in trenutno kot gostujoči profesor na Freie Universität v Berlinu. In še vedno ima zgolj 26 let ….

Edouard Louis na odru berlinskega Schaubühneja
O Louisu sem marsikaj prebrala že prej, a ne njegovih del, ki še niso prevedena v slovenski jezik. Moje prvo srečanje je bilo prejšnji teden, ko se na odru berlinskega gledališča Schaubühne odvije eden od dogodkov, ki so močno oblikovali Louisa. Thomas Ostermeier, ki že dvajset let vodi ta teater in ki ima v trenutnem repertoarju kar 11 aktivnih predstav, se je lotil predelave Zgodovine nasilja.

Soočimo se s štirimi figurami v skafandrih, ki secirajo prizorišče, kjer se je očitno že nekaj zgodilo, glavni junak – torej Edouard sam – sedi v čakalnici, potem se pripoved začne. Ostermeier za poudarjanje psihološko močnih momentov ponovno uporablja več malih kamer, ki dele telesa, predvsem bližnje posnetke obrazov, projicirajo na belo platno v ozadju. Oder je Ostermeier s scenografinjo Nino Wetzel ozko zamejil, kar s predimenzioniranimi posnetki pogledov stopnjuje vzdušje intime. Kajti tu gre za intimo.

Geneza nekega posilstva, ki je simbolno posilstvo družbenega dna
Ob štirih zjutraj se Edouard vrača z božične večerje, na cesti sreča Redo, mladeniča alžirskega rodu. Pogovarjata se, Reda hitro pristane v Edouardovem stanovanju in tudi v postelji. Ko se Edouard vrne iz kopalnice, ne naje svojega pametnega telefona. Čeprav sumniči Redo, mu najprej predlaga, da mu ga pomaga najti. Reda, ki je telefon v resnici vzel, pa zaigra bes, ker da naj bi ga Edouard neutemeljeno sumničil. Vse skupaj se sprevrže v grožnjo s pištolo in konča z brutalnim posilstvom, ki ga Ostermeier na odru predstavi skorajda preveč naturalistično, sploh skupaj z lužico živordeče krvi …

Sproti spoznamo še Edouardovo sestro Claro, h kateri se zateče po dogodku. Pogovor z njo, besede policistov, ravnanje zdravniškega osebja, izpoved Edouarda in Rede – skozi vse to avtor podaja sporočilo, da je celotna družba prežeta z nasiljem, njegov izvor pa neenakost, revščina, tudi besedno zatiranje zaradi predsodkov, ki ustvarja travme in tako ponovno generira nasilno vedenje; pogosto tudi avtodestruktivno. In ravno zato se junak na koncu odloči, da Rede ne bo naznanil, in s tem skuša poudariti, da so rane, ki mu jih je zadal Reda, le drobec v oceanu (strukturnega) nasilja, v katero so potopljena naša življenja.

Ob tem se med drugim naveže na filozofinjo Hannah Arendt in njen esej Laž politike, ki so ga prav tako ponatisnili v gledališkem listu, in na koncu še oznani: "Imamo možnost, da se odločimo spremeniti svet in v njem začeti nekaj novega." Kar se v resnici zdi malo presplošno in učinek videnega tudi rahlo razvodeni.

Skorajda živi klasik sodobnega gledališča
Thomas Ostermeier je pravzaprav že klasik, in sicer tudi v tem, da je ustvaril slog, ki iz gledališke predstave ustvari večplastni spektakel; ki dejansko je spektakel, tudi kadar nastaja in je izveden v mali, komorni formi. Predvsem živa kamera in pa prav tako preverjen postopek, ko igralci svoje osebne izpovedi ali pa komentarje izrekajo v viseče mikrofone, kar potem zaradi njihovega spremenjenega in običajno z odmevom zaznamovanega glasu ustvari učinek distance, so upovedovalni postopki, zaradi katerih se sporočila, podana z odra, še globlje zarinejo in zasidrajo v nas.

Po mojem mnenju sicer Zgodovina nasilja oziroma V srcu nasilja (Im Herzen der Gewalt), kot je besedilo prevedeno v nemški jezik, ni največja Ostermeierjeva predstava in ne dosega monumentalnosti denimo Hamleta, Zakona Marie Braun ali Richarda III., če poudarim tiste po moji presoji najboljše (in seveda večine njegovega opusa nisem videla) Ostermeierjeve izdelke, a vendar je pomembna predstava, ker gre za prenos dela enega najbolj aktualnih mladih ne le avtorjev, ampak tudi mislecev, ki deluje v intelektualnem krogu, ki skuša v Parizu tudi prenoviti politično moč levih idej.

Ob premieri predstave, ki je bila lani junija, je Louis za nemški časopis Tagesspiegel dejal: "Policija in sodstvo sta mojo zgodbo ukradla. Ko jo pripoveduje Thomas Ostermeier, pa to občutim kot neke vrste osvoboditev." Mnogi te poti soočanja s travmami nimajo in v njihovem imenu piše Edourd Louis.