Naslov Mahlzeit (v prevodu malica) velja vzeti dobesedno. "Malica nam na neki točki pripada. Malica pa je tudi sredstvo za mobilizacijo. Malica ti denimo pripada po krvodajalski akciji, pripada pa ti tudi, ko se usedeš na avtobus, s katerim se pelješ na protest. Mogoče pa ti malica pripada tudi v gledališču," razlaga članica kolektiva Katarina Stegnar o predstavi, ki je pravzaprav žanrski hibrid.

Gledališko dogajanje je nalašč postavljeno v ozadje
V novi uprizoritvi kolektiva, katerega jedro sestavljata še Branko Jordan in Primož Bezjak, bo v ospredju glasba, gledališko dogajanje pa je nalašč postavljeno v ozadje, pravi članica kolektiva. Igralci so želeli v uprizoritvi v ospredje postaviti še druge člane ustvarjalnega kolektiva, ki zelo veliko doprinesejo k njihovim produkcijam. To sta glasbenika Jure Vlahovič in Janez Weiss, ki nastopata tudi v tandemu Dead Tongues, Maksim Špelko in Marko Brdnik in še vizualna umetnika Toni Soprano Meneglejte in 004. V kolofonu najdemo ob teh imenih navedenih še Majo Vižin, producentko iz zavoda Bunker.

Pesmi iz predstave Katarina Stegnar opisuje kot komade, vezane na odrsko dejanje, ki so morali postati nosilci svoje vsebine. "Nekaj komadov v predstavi je ustvarjenih konkretno iz komadov iz prejšnjih predstav, druge komade pa smo, glede na to kar nosijo v sebi, oziroma kakšen čustveni naboj imajo, vsebinsko podprli ali jim kontrastirali."

Mahlzeit predstavlja novo poglavje nemškega cikla, ki je začel nastajati zelo spontano ob ustvarjanju predstave Ich kann nicht anders. Tej je sledila še Grosse Erwartungen, ker so si želeli kontinuirano razmišljati o svojem položaju v svetu.

Da je cikel naslovljen kot nemški, nima nobene zveze z geografijo.
"Ko smo pred tem delali eksistencialiste Camusa, Ionesca in Becketta, je bila naša pozicija na odru manj izjavljalska, igrali smo vloge. V zadnjih dveh predstavah pa nastopamo kot mi sami. Prej smo skakali od teme do teme, od avtorja do avtorja, nato pa smo si želeli, da bi daljši čas razmišljali o neki temi. O problemu identitete ali problemu sodobne družbe, v bistvu o lovljenju nekega zeitgeista. Da je cikel naslovljen kot nemški, pa nima nobene zveze z geografijo. Gre za to, da nemški cikel za nas nadomešča celoten instrumentarij in imaginarij, ki ga ta pojem prenaša v jezikovno-sociološkem ali pa asociativnem smislu," pojasnjuje Katarina Stegnar.

V letu 2020 bo minilo deset let od premiere prve predstave kolektiva Beton Ltd., ki bila naslovljena Tam daleč stran (Uvod v ego-logijo). Kolektiv se je zatem lotil predstav Rečem, kar mi rečejo, naj rečem (2012) in Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli (2013). Leta 2016 so pričeli z nemškim ciklom.

V kolektivu s projektom Mahlzeit niso želeli ustvariti historizacije svojega dela, to se jim ne zdi smiselno. Glasbeno-performativni dogodek namesto tega predstavlja njihov pregled vsega, kar so doslej ustvarili, ter tega, kako so delali. "Za to predstavo smo vzeli neke surplus materiale, kot temu rečem, ki so nam ostali od prejšnjih predstav. Gre predvsem za glasbene materiale, ki smo jih razvili v novo formo."

Ponovitev performansa Mahlzeit bo v elektrarni na sporedu še v petek.