Kot je v pogovoru za MMC dejal direktor Linhartovega srečanja, sicer pa sodelavec Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Matjaž Šmalc, je v Sloveniji okoli 450 odraslih ljubiteljskih gledališč. In če temu prištejemo še mladinske in otroške skupine, smo že pri številki 1000. Slovenci imamo torej oder radi z obeh strani: radi gledamo nanj in z njega.

Smo Slovenci ljubitelji gledališč ali ljubitelji igralstva?

Večina ljubiteljev, ki se podajo na odrske deske, so igralci, malo je tistih, ki si želijo biti ljubiteljski scenografi. Seveda to je tisto, kar vidiš na prvi pogled, ko prideš v gledališče. Cele “mašinerije” ne vidiš. Zadnje čase vedno več režiserjev prihaja iz vrst poklicnih igralcev, ker dajo ljubiteljskim igralcem neko drugo izkušnjo, so jim kot mentorji. Optimizirajo delo, če se lahko tako izrazim, in tako se res veliko naučijo, saj tak režiser res do obisti pozna proces. Zadnji dve leti imamo tako veliko poklicnih ustvarjalcev, ni več razmišljanja, da je delo z amaterji nekaj slabšalnega. To je drugačen način dela, na en način je še težje, ker je treba več priprav. Ljubiteljski igralci med vajami nimajo časa iti domov in študirati vloge, temveč gredo v službo oz. šolo, tako da je tega dela tu malo več in tudi malo več potrpežljivosti je potrebno.

Je pa seveda to druga izkušnja. Veš, da vedno, ko imaš igralca na odru, ta točno ve, zakaj je tam. On je tam prostovoljno, ljubiteljsko, ker ima to rad, in če mu ni všeč, bo pač odšel. Ta motivacija je res pomembna.

Je pri nas veliko ljubiteljskih gledališč?

V Sloveniji je okoli 450 odraslih ljubiteljskih skupin, to je po produkciji seveda primerljivo s profesionalnim gledališčem, ki naredi mogoče 40, 50 ponovitev predstave, medtem ko povprečno ljubiteljsko gledališče naredi sedem ponovitev. Polovica ljubiteljev, tudi kvantitativno gledano, je popolnoma ljubiteljska. 450 gledališč na leto pripravijo približno od 150 do 200 predstav. Velikokrat je čas priprave in študije na predstavo veliko daljši, včasih tudi celo leto. Redkokatero gledališče ima vsako leto novo predstavo. V povprečju nekje na 2,3 leta naredijo eno predstavo.

Na Linhartovo srečanje se prijavi od 120 do 150 predstav na leto. V tekmovalni program je potem uvrščenih sedem predstav in še tri v spremljevalni.

V ljubiteljskem gledališču je veliko lastne angažiranosti. Ali je mogoče zato razočaranje pri tistih, katerih predstave potem niso uvrščene v program, še toliko večje?

Zelo težko je izbrati predstave. Razlike med predstavami so, to je normalno. Eni v osnovi to delajo zgolj za sosede in prijatelje, mogoče načrtujejo še nekaj ponovitev v sosednji vasi in jim je to dovolj. To je potem na ravni druženja, gre za preživljanje prostega časa.

Potem pa so tudi bolj ambiciozni in se tega vedno bolj zavedajo, več delajo na sebi, mogoče povabijo kakšnega poklicnega ustvarjalca k sodelovanju, hodijo na različne seminarje in delavnice. Tudi ko gledamo repertoarno politiko, je ta čedalje bolj domišljena. Ni več: Ah, vzemimo nekaj, kar je imel Špasteater prejšnjo sezono, to bo hit! Ko so se ta komercialna gledališča pojavila, so naenkrat postala konkurenca. Dejansko Drama pač ne gre v vsako slovensko vas. Seveda so gledališča, ki so usmerjena v gostovanja, ampak vseeno ne dosežejo vsake vasi, ker imajo svoje tehnične zahteve.

Medtem pa so predstave komercialnih gledališč načeloma narejene tako, da nimajo takih zahtev in so njihova gostovanja veliko lažja. Naenkrat so ljubiteljska gledališča postala malo "panična" in so menila, da morajo tem gledališčem konkurirati. Večina teh besedil je namenjena samo zabavi, velikokrat je besedilo namenjen zgolj instantni zabavi. In ljubiteljski igralec je tu na izgubi. Njegov največji adut, ki ga lahko pokaže, je njegova iskrenost, in če dela proti sebi, izgublja. Seveda ne govorim, da te predstave ne morejo biti dobre, govorim o tem, da so se ljubiteljska gledališča tako malo ujela v en krog, “obesila” so se na določen tip repertoarja in malo pozabila, zakaj sploh delajo.

Potem pa je tudi občinstvo povedalo, kaj dejansko pričakujejo od njih, in gledališča so se potem nekako začela vračati nazaj. Če pogledamo letošnji repertoar srečanja, imamo v bistvu zelo zahtevne avtorje in ni več strahu, da “joj, mi smo amaterji, ne upamo se lotiti Shakespearja, Cankarja, Flisarja …”. Zdaj je repertoar res zelo širok: imamo tako od Cankarja do Roze, od Flisarja do Srečne mladine, avtorska besedila Spasića za Srečno mladino. Gre za preboj v razmisleku, seveda na pri vseh, a pri čedalje več. Pred dvema letoma ali tremi smo izdali pregled pol stoletja Linhartovih srečanj in lepo se je pokazalo, da je bil repertoar v prvih letih zelo zahteven, potem je zahtevnost padla in zdaj znova raste. So neke naravne oscilacije, vprašanje je, kaj bo čez pet let. A trenutno se gledališča zavedajo, da je potreben razmislek. Seveda je težava ljubiteljskih gledališč repertoarna izbira, kajti ti ne iščeš besedila, ki te zanima, temveč predvsem besedilo, ki ima npr. tri moške in sedem žensk, ker ti iščeš repertoar na podlagi igralcev. Če imaš deset igralcev, želiš zaposliti vseh deset. Gre predvsem za odgovornost režiserja, ker so to še vedno društva in je glavni namen kakovostno preživljanje časa. To je kultura, umetnost pa je potem nadgradnja. Mi “startamo” v kulturi, presežek pa je potem umetnost.

Te predstave na Linhartovem srečanju so zelo kakovostne in gredo lahko gostovat na kateri koli oder in občinstvo bo zadovoljno. A do sem so morala prehoditi neko pot. Konec koncev, poklicni igralec ima za sabo štiriletno akademijo in potem še izkušnje, ki jih dobiva od starejših kolegov. Tu je sistem drugačen: vaje so dvakrat na teden. En poklicni igralec je v eni sezoni več na odru kot ljubiteljski igralec v celi “karieri”.

Vaši igralci so naturščiki. Ali se kdo potem odpravi na akademijo?

Dejansko je redkokateri igralec, ki gre na akademijo, brez izkušenj. Seveda pa je res, da če greš pri 20-ih na akademijo, nimaš dolgoletnih izkušenj, ampak imaš izkušnje iz mladinskih skupin. Redkokdo je, da bi vedel, da še nikoli ni stal na odru, pa je šel delat sprejemne izpite na akademijo. Zato je tudi zanimivo, ko iščemo režijo za naše festival, so vsi zelo odprti in pripravljeni na sodelovanje. Pripravljeni so pomagati, ker vedo, kako je, če si ljubiteljski igralec, ker so bili tudi sami nekoč v tem položaju. Bine Matoh je pred leti, ko je bil predsednik žirije, lepo rekel: “Vsake toliko grem gledat predstavo ljubiteljskega gledališča, da se spomnim, zakaj sem sploh začel.”

Po akademiji greš v profesionalna gledališča, a da sploh prideš do akademije, si gotovo moral prej enkrat stati na odru. Bodisi na odru srednješolske skupine bodisi na odru amaterskega gledališča. Včasih mi je kar malo žal, ko vidim kakšnega mladca, ki ga spremljamo več let skozi naše dejavnosti in gre na sprejemne izpite na akademijo, in mu seveda privoščiš, ko jih opravi. A hkrati ti je pa malo žal, ker gre v poklicni teater. Mnogi pridejo potem nazaj v ljubiteljska gledališča kot mentorji, člani žirije, selektorji, strokovni sodelavci, ker vedo, kaj pomeni biti amater. In vedo, kakšen je pristop k delu. Da ne moreš pričakovati, da bo ljubiteljski igralec čez noč predelal tisto, o čemer sta se prejšnji dan pogovarjala. Tudi ni demotivacije v smislu, “če ne boš delal, boš ostal brez službe”.

Velja stereotip, da smo Slovenci zaprti, da smo raje v ozadju in se ne izpostavljamo. Ljubiteljska gledališča pa imajo ravno nasproten koncept: tu gredo igralci na oder, se razgalijo in povrh vsega zato niti plačani niso?

Ta stereotip, da smo zadržani, da se nočemo pokazati, je mogoče resničen. A hkrati je tudi res, da vsi Slovenci pišemo poezijo. Vsi želimo biti objavljeni, a hkrati pravimo, joj, to ni za objavo. Primer iz mojih študijskih let. Velikokrat se je, recimo, zgodilo, da ko je prišel kakšen gostujoč profesor, so si domači profesorji pripravili vprašanja za konec debate. Tudi mi smo imeli vprašanja, a smo se jih bali zastaviti, ker smo se bali, da bi v bistvu morali te odgovore že vedeti. Pozneje, ko smo šli v gostilno, pa smo brez težav s tem profesorjem razpravljali o vsem. Nedavno smo pa imeli delavnico s profesorjem, ki predava gledališko pedagogiko v fiziki in je rekel, da je včasih njegov izpit tak, da mora študent njemu postaviti vprašanja.

Mi smo narod ustvarjalcev, od literature do odra. Oder je toliko bolj specifičen, ker se na njem razgališ, za knjigo ali sliko se lahko skriješ, na odru pa tega ni. Ko je enkrat zastor dvignjen, si sam pred občinstvom. Takrat ti tudi režiser ne more pomagati, ker je že opravil svoje delo.

Kako je s podmladkom?

V Sloveniji imamo 450 odraslih gledaliških, okoli 100 mladinskih gledališč in okoli 600-700 otroških gledaliških skupin. To gibanje je mogoče v tem trenutku v fazi stagnacije na ravni osnovne šole, ampak se dela. Sistem pač ni v podporo. Pred leti me je vprašal kolega režiser, kdaj bomo imeli mi tudi tako, da ko končaš akademijo, lahko tudi učiš, kdaj bomo izenačeni, in sem v šali odvrnil, da kmalu. A še malo in bodo tudi likovno vzgojo ukinili in bo to precej “kisla” izenačitev. Nimamo več pouka umetnosti, ampak pouk o umetnosti. Govorimo zgolj o faktografskih podatkih.

Kako naredimo izbor predstav? Težko, ker je vse subjektivno. Na podlagi izkušenj, mnenj, a na koncu še vedno narediš subjektivno odločitev.

Imamo 600, 700 otroških gledaliških skupin, in na koncu vsakega študijskega leta dobimo, recimo, deset profesionalnih igralcev, kar je res izjemno nizek odstotek. Primarno gre za to, da otroci na ta način pridobijo samozavest, učijo se nastopanja, gre za vzgojo, da razmišljaš, ko si v vlogi, bo ta vloga govorila namesto tebe. Ti boš pa lahko povedal, kaj si ti misliš o tem. Na ta način se lahko naučijo izražanja svojih misli in mnenj, hkrati pa se naučijo empatije.

Na naš otroški festival se vsako leto prijavi okoli 300 otroških gledaliških predstav, kar je spet široko gibanje, če v povprečju rečeš, da je okoli 10-15 otrok v skupini, je to okoli 5000 otrok. Pa to ni edini tovrstni festival.

V tej krizi smo še bolj pod stresom, pa tudi življenjski slog se je v primerjavi s tistim izpred 30 let močno spremenil, obveznosti je čedalje več. Torej so tisti, ki se udejstvujejo v ljubiteljskih gledališčih, res odločeni, da bo to njihov konjiček. Hkrati pa je, po drugi strani, ta kriza znova združila ljudi v smislu, da delijo svoj čas in interes, sploh v dejavnostih, ki so brezplačne. Po eni strani kriza ločuje, po drugi pa zbližuje.

Gledališče najbolj živi v manjših krajih. So sicer izjeme, recimo največje amatersko gledališče je Šentjakobsko, a sicer tovrstna gledališča prevladujejo v majhnih krajih. Vsaka vas ima svojo gledališko skupino. V Ljubljani je bilo nekoč veliko več gledaliških skupin, kot jih je danes.

Tu vidim mogoče jaz težavo v tej krizi vrednot. Kjer so še ta lokalna okolja, kjer se vsi poznajo, ta koncept gledališč še lepo živi, v večjih krajih pa občutno manj. Recimo v Mariboru imajo na ravni srednjih šol izjemno dobre gledališke skupine, pozneje pa ni več platforme, da bi lahko nadaljevali. Te družbene dejavnosti so bolj načrtno iskale pogoje, ki jih danes žal ni več. Vse je prepuščeno bolj prijateljski bazi, razen tam, kjer je recimo res tradicija, a še tam je ključna peščica ljudi in recimo, če se eden preseli, lahko vse zamre. V majhnih krajih je to bistvu lažje, je pa res, da je to bolj zaprt krog ljudi in vsak odhod se potem toliko bolj pozna.

Včasih je bilo seveda občutno lažje. Če si končal službo ob 14. uri, si do šestih, sedmih zvečer lahko veliko postoril in potem šel na vaje. Zdaj pa mimogrede živiš v stolpnici deset let, pa ne veš, kdo so tvoji sosedje. Teater se je vedno delal v gostilni, še zdaj se velikokrat na prijateljski osnovi “zrihta” marsikatero sceno, razdeli kakšno vlogo.

Nekatera gledališča se sama zavedajo težave generacijskega preskoka in sama skrbijo za podmladek. Vidi se kakovostno delo starejših kolegov, ki so se zavedeli, da bo vsega konec, če ne bodo delali z mladimi in jim omogočajo infrastrukturo za vajo ter jim pomagajo z nasveti.

Kakšna je državna institucionalna podpora gledališčem?

Mi sofinanciramo društva. Osnovna skrb za društva je tudi zakonsko opredeljena in je v rokah lokalne skupnosti. Te morajo poskrbeti zanje. A najprej se morajo skupine sploh oblikovati, česar pa ne morejo, če nimajo osnovnih možnosti. In potem je položaj takšen: Nimam kaj pokazati, ker še nimam možnosti za delo.” Naše izpostave pomagajo na različne načine, včasih s prostori, včasih s stiki, nimamo pa lastne produkcije. Izvajamo številne delavnice, seminarje in druge dejavnosti, tako na državni ravni kot na lokalni ravni, kjer imamo 60 izpostav in vsaka od njih izvaja svoje dejavnosti.

V zadnjih letih vidim porast enodnevnih delavnic, včasih je bilo več enotedenskih delavnic, recimo poletnih delavnic, zdaj pa je tega vedno manj, tudi zaradi tega, ker so lokalne skupnosti bolj financirale skupine, in te so posledično lažje izvajale dejavnosti.

V teh dneh so torej Postojnčani privilegirani, ker si lahko brezplačno ogledajo predstave na Linhartovem srečanju.

Pred leti smo festival še selili, zdaj pa smo že osmo leto gostje v Postojni. Prvo Linhartovo srečanje je bilo uradno Pesem za Šentilj in takrat je potekal v sedmih dvoranah, ki so bile okoli 30 km vsak k sebi, kar je bilo organizacijsko neverjeten zalogaj. Ugotovili pa smo potem z leti, da nimamo festivalskega občinstva, ki bi prišlo za tri, štiri dni in ki bi si ogledala vse predstave. Zdaj smo osmo leto v Postojni in zdaj že ne rečemo: Se vidimo na Linhartovem, ampak rečemo, se vidimo v Postojni. Postojna se enači s finalom Linhartovega srečanja. Zelo smo zadovoljni, predstave so zelo dobro obiskane. In opažamo tudi, da pravijo skupine iz Murske Sobote, da bodo prišli na srečanje, čeprav njihova predstava recimo ni bil izbrana. A pridejo, gledajo, se družijo, srečanje je postalo točko druženja, nastal je tak žur festival. In tudi nam organizatorjem je lažje, ker po več letih točno veš, kako stvari potekajo.

In kako je z nagradami? Letošnji nagrajenci so že znani?

Matičke smo uvedli leta 2005. Boštjan Drenovec, akademski kipar, je izdelal kipec matička, kar je bil zelo zabaven proces. Igralec Boris Kerč je "služil" kot model, pa sploh ne vem, če to ve. Drenovec je kipec delal po eni fotografiji, in iz celopostavnega kipca se je počasi krčil in na koncu je matiček čisto majhen na podstavku (smeh). Kar predstavlja motiv, da je dolga pot do cilja, kjer se matiček steguje do zvezd.

V bistvu je postal tudi prestižna nagrada, podelimo namreč le štiri na leto, in če upoštevamo, da je v enem letu na odru več sto igralcev, gre res za hudo selekcijo. Ni pa neke zavisti, je le zdrava tekmovalnost, saj si seveda želijo osvojiti matička, a niso nevoščljivi. Prej, ko ni bilo matičkov, se je zgodilo, da so nekatere skupine prišle, odigrale in odšle, zdaj pa se je vzpostavilo neko dogajanje, ki z matički doseže vrhunec. In tako pridejo skupine, odigrajo, potem pa ostanejo dva, tri dni ter se družijo.