Nekoč je bil pank. In je bil upor. In je bilo ogromno samoizpraševanja. In potem dolgo ni bilo nič. Generacije pa so se menjavale in šle vsaka svojo pot. Samozadovoljne. In potem so nastopili novi časi in z njimi nove generacije, kar nas vse skupaj lahko navdaja z optimizmom. Zgodili so se protesti, zgodil se je upor. In generacije so se začele samoizpraševati. Med njimi tudi Žiga Divjak s svojo ekipo: dramaturginjama Katarino Morano in Matejo Fajt, scenografinjo Tino Mohorovič, kostumografinjo Matejo Fajt, avtorjem videa Anžetom Seklom ter igralci Mirando Trnjanin, Saro Gorše, Filipom Samoborjem, Žanom Perkom, Gregorjem Prahom in Maticem Lukšičem.

Pravzaprav še več; gre za novo generacijo ustvarjalcev, vključno z avtorjema (Juš A. Zidar, Tin Grabnar) in njunima ekipama prejšnjih dveh projektov v okviru trilogije Čakajoč Supermana, ki se preprosto zaveda, da tako ne gre več naprej, da je treba nekaj premakniti ali kakor pravijo v eni izmed svojih pesmi Pankrti: "Nč se ne premakne, nč se ne premakne, alo začnimo zdej!" In ja, kot sta se že spraševala Zidar (o tem, ali smo še sploh kaj več kot davčne številke) in Grabnar (o tem, kaj vse smo pripravljeni storiti za uspeh), se sprašuje tudi Divjak. Kako se soočiti z nič kaj obetajočo prihodnostjo, kakšno pot naj ubere nova generacija, ko se okrog nje dogajajo ekološke katastrofe, ko smo priča socialnemu razvratu, ko ure tiktakajo v ritmu kapitala, ja, ko čas nezadržno teče, generacija pa postaja iz dneva v dan starejša, ko se na koži vsak dan pojavi kakšna nova guba, starostna pega, ko je rit vedno bolj povešena, joški pa vedno manj štrleči, ko začno iz ušes in nosa poganjati kocine ...? Ali lahko sami sploh kaj spremenijo? Ali morajo v beckettovski maniri res čakati na svojega Supermana, na nekoga Drugega, na tistega, ki bo vso stvar rešil, ki jih bo odrešil, na nekoga, zaradi katerega ne bodo živeli le od spominov, ampak bodo gradili prihodnost, načrtovali družino, otroke, se veselili jutrišnjega dne, komaj čakali, da pride pojutrišnjem? Ja, kakor pravijo sami ustvarjalci: "Star je tisti, ki ima več veselja s preteklostjo kot s prihodnostjo." In ker se samo ukvarjajo izključno s preteklostjo, ker se radi spominjajo npr. sprejemnih izpitov za akademijo, otroštva ... so stari. In čeprav v mladi koži, čeprav njihova telesa tega ne razkrivajo, se počutijo postarane, utrujene, odvečne ...
Divjak je precej realistično na malodane prazni sceni z videom v ozadju, na katerem nekdo vneto igra tetris (kdaj smo se že to igrali?) in s tem aludira na preteklo mladost, na stare čase, s šestimi igralci v odlični fizični kondiciji, (kar se za mlado generacijo spodobi, mar ne?) naslikal nemoč generacije, ki ji prihodnost kroji nekdo drug, generacije, ki se zaveda, da je treba nekaj storiti, pa tega ne zmore, ampak je vedno bolj podvržena šabloniziranemu svetu, svetu, v kakršnega se je rodila. Posamezni prebliski celotne slike pač ne morejo spremeniti. Vseh šest igralcev je v zaključnem prizoru zelo pogumno in tako rekoč naturalistično zaokrožilo celotno sliko predstave; ni treba biti star, da bi se počutil starega. Lahko si tudi mlad in obenem še kako zelo star!
In namesto zaključka; že s tem, ko mlade generacije reflektirajo stvarnost kakršno doživljajo (ne nujno tudi, kakršna v resnici je!), že s tem odpirajo nova vrata v morda vendarle lepši jutri. Upajmo!

Tadej Čater