Gre za prekinitev tradicije uporabe ličila za t. i. blackface, ki Američane asociira na rasistični način prikazovanja temnopoltih ljudi v zgodnjih letih filma in lahko marsikoga užali. "To je tradicija, ki jo je bilo treba spremeniti," je povedal generalni direktor Meta Peter Gelb. Zanimivo je, da medtem ko so se številne produkcijske hiše že zdavnaj odpovedale uporabi črnega ličila za svoje pevce, ki so nastopili v vlogi Otella, so vodilne operne hiše po svetu ostale zveste tej tradiciji.

Morda bi kdo pričakoval, da to pomeni, da bodo odslej v Metropolitanski operi Otella peli temnopolti tenoristi, vendar bo prihodnji mesec v tej vlogi nastopil Latvijec Aleksandrs Antonenko. Sprva je kazalo, da bodo Antonenkov obraz pobarvali bronasto, kakor je bilo videti na fotografijah z nastajanja opere, ki jo bo na oder postavil z nagrado tony ovenčani Bartlett Sher. Nato pa je v produkcijski ekipi padla odločitev, da sploh ne bodo uporabili ličila.

Metova zvestoba "barvni slepoti"
Vendarle pa se postavlja vprašanje, zakaj potem ne angažirajo temnopoltega tenorista za to vlogo, in tako so zapisali v izjavi za javnost, da "čeprav je osrednji lik v Otellu Maver iz Severne Afrike, je Met zavezan k barvno slepemu dodeljevanju vlog, ki omogoča, da najboljši mogoči pevci nastopijo v kateri koli vlogi ne glede na njihovo rasno poreklo".

Latvijski tenorist Aleksandrs Antonenko sodi med peščico mednarodnih dramatičnih tenorjev, ki lahko zadovoljijo velike glasbene izzive vloge Otella, ene najzahtevnejših v celotnem opernem kanonu, ki jo odpoje brez okrepitve na odru največje svetovne operne hiše." Generalni direktor Gelb je dodal še, da že v izhodišču niso nameravali uporabiti staromodnega in danes spornega sloga ličenja glavnega protagonista. Dodal je še, da njihova aktualna produkcija opere Otello v ospredje postavlja vprašanja položaja in moči.

Otello je opera v štirih dejanjih italijanskega skladatelja Giuseppa Verdija, libreto zanjo pa je po istoimenski Shakespearovi tragediji napisal Arrigo Boito. Krstno uprizoritev je doživela v milanski Scali 5. februarja 1887.