Opera The Death of Klinghoffer, ki jo bo v ponedeljek zvečer (po tamkajšnjem času) premierno uprizorila Metropolitanska opera, velja za humanistično mojstrovino - ali, če vprašaš njene nasprotnike, za antisemitsko delo. Zgodba tematizira smrt Leona Klinghofferja, judovskega moža, ki je bil na krovu ugrabljene ladje Achille Lauro v spremstvu svoje žene. Po njegovi smrti so pripadniki PLF-ja, ki so ga tudi ubili, truplo - z invalidskim vozičkom vred - potisnili čez krov ladje.

Krstna izvedba v Evropi ni dvigovala prahu
Leta 1991, manj kot šest let po resničnih dogodkih, je opera Johna Adamsa krstno izvedbo doživela v Bruslju; nekega silnega prahu zaradi svoje tematike ni dvignila, recenzije pa so bile večinoma pohvalne. Ko pa se je nekaj mesecev pozneje produkcija preselila v Klinghofferjev rodni Brooklyn, je dregnila v odprto rano: ocene so bile veliko slabše, javni bes pa je še podžgalo odprto protestno pismo Klinghofferjevih hčera Ilse in Lise, ki sta predstavo opisali kot antisemitsko in pristransko. In ti etiketi sta se (vsaj v Ameriki) obdržali.
Protest z invalidskimi vozički
V ponedeljek zvečer je tako pred Lincoln Centrom, kjer Metropolitanska opera predstavo uprizarja, napovedan shod več stotih protestnikov, ki bodo pripeljali tudi simboličnih sto invalidskih vozičkov; najverjetneje se jim bo pridružil tudi nekdanji župan Rudy Giuliani.

Že prejšnji mesec je po otvoritveni premieri sezone obiskovalce opere na izhodu pričakala množica kričečih protestnikov; posledično je operna hiša odpovedala načrte za gostovanje predstave v tujini.

Vzporednice z weimarsko republiko?
"Težava je v tem, da to ni antisemitizem z dna," je komentiral Jeffrey Wiesenfeld, eden izmed organizatorjev protestov, ki ga opera moti, ker "Met predstavlja najvišjo raven ameriške družbe". "Zgodovina weimarske republike nas uči, da je, ko antisemitizem doseže najvišje plasti kulture, kultura v resnih težavah," je izjavil in imel pri tem seveda v mislih Nemčijo na predvečer vzpona nacizma v tridesetih leti 20. stoletja.

Vsaka ušesa imajo svojo interpretacijo
Zaradi vse polemike so kritiki tako Adamsovo glasbo kot tudi libreto Alice Goodman natančno preučili - in prišli do različnih zaključkov. Nekateri ocenjujejo, da je Adams najlepše glasbene dele prihranil za Klinghofferjeve morilce in da s tem njihovemu nasilju daje romantični pridih, "zbor izgnanih Palestincev", s katerim se opera odpre, pa naj bi bil prozoren poskus, kako racionalizirati teroristično dejanje.

Na drugi so zagovorniki opere, denimo muzikolog Robert Fink, ki v ponižnem, ljubečem zakonskem paru vidijo "moralni kompas" celotnega dela, medtem ko so štirje Palestinci "ceneni, samopoveličujoči morilci".

"Humanizira?" Saj SO ljudje!
Opero je režiral Tom Morris, ki je isto predstavo pred dvema letoma uspešno postavil že z angleško narodno opero v Londonu; takrat se je na premieri pojavil en sam protestnik s transparentom. Sam opero razume kot tragedijo, ki osvetli oprijemljive človeške žrtve, ki so posledica starega spora. Tisti, ki se pritožujejo, da avtor humanizira Klinghofferjeve morilce, so zgrešili bistvo, opozarja. "Dejstvo je, da so bili ljudje. Če hočemo sploh kdaj doseči rešitev tega konflikta, bo morala ta izhajati iz premise, da so ljudje, ne glede na to, kako grozljive zločine zagrešijo."