Ogrinovo je kot igralko sicer mogoče na odru videti v predstavah Maraton in Petelinji zajtrk. Kot je povedala, se trenutno seznanja s stanjem, sicer pa sebe vidi predvsem kot most med člani na eni in upravo na drugi strani.

Umetniško vodenje prevzel umetniški svet
Umetniško vodenje pa je po izreku izredne odpovedi direktorju in umetniškemu vodji gledališča Kobalu zaradi afere o plagiatorstvu na začetku februarja prevzel umetniški svet, ki je bil že prej posvetovalno telo umetniškega vodje. Sestavljajo ga Jaša Jamnik, Živa Čebulj in Janez Usenik. Umetniški svet je dokončal aktualno sezono, praktično postavljena pa je pod njihovim okriljem po besedah Katje Ogrin tudi že prihodnja sezona.

Predsednik društva Šentjakobsko gledališče Ljubljana Janez Vlaj je pojasnil, da jim sicer statut omogoča različne modele umetniškega vodenja ‒ lahko z umetniškim vodjem in svetom, lahko pa tudi brez enega ali drugega. Funkcija v. d. direktorja je sicer omejena na leto dni, v tem času pa bodo tudi objavili razpis za novega direktorja.

Ponarejene diplome, plagiati, kraja identitet
V Šentjakobskem gledališču Ljubljana kljub menjavam nadaljujejo delo. Nocoj bodo premierno prikazali Pokojnika v režiji Gregorja Čušina. Ta je Nušićevo besedilo označil kot izvrstno izpisano in s krasnimi liki ter obenem izjemno aktualno.

V besedilu je mogoče najti vse, kar zadnjih deset let gledamo v slovenski politiki: ponarejene diplome, plagiate, izbrisane, krajo identitet in podobno.

Nušićevo besedilo je nekdanjemu direktorju in umetniškemu vodji gledališča Borisu Kobalu predlagal sam in ta ga je sprejel. Glede na aktualnost besedila je izrazil začudenje, da se za njegovo uprizoritev ni odločilo še kakšno slovensko gledališče. Kot je še povedal Čušin, je Nušić živel v stari Jugoslaviji in je rad obračunaval z oblastjo. Tudi v Pokojniku, ki je njegovo zadnje dokončano delo, obračuna z državo in sistemom ter ljudmi, ki ta sistem ohranjajo.

Cuker vloge
Tekst vsebuje vloge, sam jih je označil kot "cuker vloge", ki bi se jih tudi sam kot igralec razveselil. Tudi v Šentjakobskem gledališču so nekateri te vloge izvrstno pograbili, je povedal in obenem izrazil obžalovanje, da jih kot ljubiteljski režiser ni "zmogel popeljati še korak naprej".

Kostumograf Bojan Vister je za kostume posegel v fundus Šentjakobskega in še nekaterih drugih gledališč, v skladu z režiserjevo željo pa imajo pridih 30. let preteklega stoletja. Čušin, kot je povedal, ima zelo rad stvari iz fundusa, tako kostume kot tudi sceno, saj imajo neko svojo energijo. Scena, ki jo je ustvarila Martina Lesar Kikelj, je po Čušinovih besedah preprosta, zračna in vrtljiva in "kot se premika pohištvo v predstavi, se premikajo sistemi v državi in misli v glavi".

Čušin se je odločil za prevod Mileta Klopčiča s, kot je povedal, "nekoliko starinsko sestavo stavkov".