Ptujski mestni svet je 4. decembra 1995 sprejel odlok o ustanovitvi omenjenega javnega zavoda, obletnico pa bodo zvečer proslavili s pogovori z nekaterimi najvidnejšimi ustvarjalci odrske umetnosti v najstarejšem slovenskem mestu.

Bogata gledališka dejavnost do ukinitve poklicnega gledališča
Toda ptujska gledališka zgodovina je precej daljša. Prva prava gledališka sezona se je v tem mestu zgodila že leta 1786, ko je na prostoru današnje stavbe nastal Städtisches Comödienhaus, potujoče predstave nemških in drugih gledaliških skupin pa so tja prihajale že na začetku 18. stoletja.

Ptujsko gledališče je nato z vzponi in padci preživelo vse do leta 1958, ko ga je takratna oblast z Zakonom o poklicnih gledališčih kljub nestrinjanju mnogih ukinila. Enako se je zgodilo tudi koprskemu in kranjskemu gledališču. Poklicni igralci so se poslovili, temu pa je sledilo močno obdobje ljubiteljskega in polprofesionalnega gledališča.

Zametek nove profesionalizacije je predstavljalo vsakoletno počitniško druženje ptujskih študentov na ljubljanskem AGRFT-ju, zbranih v skupini Zato. Skupina je vse do profesionalizacije vsako poletje uprizorila po eno predstavo, pozneje pa uradno vložila pobudo za ponovno profesionalizacijo.

Novo ptujsko gledališče se je s prvo uprizoritvijo predstavilo 26. februarja 1996, ko so si gledalci lahko ogledali monodramo Wilhelma Reicha Govor malemu človeku v izvedbi Vlada Novaka in režiji Sama M. Strelca.

Kot je ob 20-letnici povedal direktor ptujskega gledališča Peter Srpčič, so kljub negotovim časom v zgodovini veseli, da imajo ponovno na Ptuju gledališče, kljub pomislekom, ki so spremljali njegovo ponovno profesionalizacijo.

Malo gledališče veliko za slovenski kulturni prostor
"V dveh desetletjih je upravičilo svoj obstoj in dokazalo, da lahko tudi malo gledališče postane kar veliko za slovenski kulturni prostor," je dejal Srpčič in dodal, da je v tem času na ptujskem odru nastalo 146 premier, odigrali so več kot 3.000 ponovitev, ki si jih je doslej ogledalo več kot 700.000 gledalcev.

Prvi mož gledališča upa, da je usoda zavoda zdaj varnejša kot ob ukinitvi v prejšnjem stoletju, čeprav med možnostmi in željami nastaja vse večji razkorak, saj se z omejenimi sredstvi trudijo ohranjati tako obseg kot kakovost ustvarjanja. Ob tem spominja, da so v zadnjih letih zaradi pomanjkanja denarja ostali brez festivala monodrame in festivala komornega gledališča, ki ju želijo nekoč obuditi.

Med željami za prihodnost omenja predvsem kakšno dodatno zaposlitev v ustanovi, ki sicer nima lastnega igralskega ansambla, zato si pomaga z gostovanji velikih imen slovenskega gledališča in sodelovanjem v obliki koprodukcij. Želja po lastnem ansamblu po Srpčičevih besedah obstaja že od začetka, saj bi se tako lahko tudi sami lotili še bolj zahtevnih projektov, a je to odvisno od odločitve mestne občine kot ustanoviteljice.

Večernim pogovorom ob današnji obletnici bo sledilo odprtje umetniške razstave na stopnišču gledališča, s katero sta Stanka Vauda Benčevič in Dušan Fišer predstavila 20-letno zgodbo zavoda.