V Tanzquartieru si je tamkajšnje občinstvo lahko ogledalo obnovitev predstave režiserja Dušana Jovanoviča, ki jo v svoji ponovni oživitvi ponuja Emil Hrvatin. Z obnovitvijo predstave, ki je konec 60. let zaradi klanja kokoši na odru in tudi drugih kontroverznih prizorov povzročila pravo razburjenje, želi Hrvatin v gledalcu spodbuditi kritični razmislek o zgodovini in zdajšnjemu trenutku.

S staro in z novo ekipo
In čeprav dunajsko občinstvo najbrž ne pozna dogodkov iz leta 1969, ko si je Jovanovič zamislil, da igralec na odru zakolje kokoš, bo prav tako kot ljubljansko povabljeno, da to, še vedno sporno dejanje opravi samo. V predstavi, ki si jo bo v Ljubljani mogoče ogledati še 20. in 21. decembra, se predstavljajo Aleksandra Balmazovič, Gregor Cvetko, Dražen Dragojevič, Alja Kapun, Boštjan Narat, Matjaž Pikalo, Dejan Srhoj, Ajda Toman, Irena Tomažin, Grega Zorc in Lado Jakša.

Hrvatin ob tokratni predstavi prinaša tudi pogovore s člani izvirne zasedbe, med katerimi so Ivo Ban, Milan Jesih, Matjaž Kocbek, Dušan Rogelj, Barbara Levstik, Tomaž Kralj, ter reprodukcije odmevov nanjo.

Prvi preplet različnih umetniških praks
Režiser oživitve predstave je prepričan, da je Pupilija odigrala odločilno vlogo pri slovenski gledališki neoavantgardi, v domače gledališče pa prvič prinesla preplet različnih umetniških in družbenih praks, od improvizacije, plesnega gledališča, popkulture in body arta do političnega protesta, performansa in obrednega gledališča. Predstave ne določajo klasična dramska sredstva, ampak se je dramski zaplet odvijal na ideološki ravni, v nasprotovanju takratnemu družbenopolitičnemu sistemu.

Pred ljubljansko premiero je Hrvatin povedal, da se je ob postavljanju oživitve posvetil odprtosti prvotne postavitve, s svojimi rekonstruktorji pa se med drugim spopada z vsakdanjostjo, nespektakularnostjo in s skrajnostjo izvedbe.