Po poročanju Radiotelevizije Srbije (RTS) so njegova družina in prijatelji zapisali: "Igor Vuk Torbica, gledališki režiser, nas je zapustil pri 33 letih. Rodil se je v Drvarju, odraščal je v Rovinju, se šolal, živel in delal v Beogradu, pa tudi v številnih najpomembnejših gledališčih v regiji. V mestu, ki ga je ljubil, je postavil nekaj svojih najboljših predstav, pa tudi v Zagrebu, Ljubljani, Novem Sadu, Reki, Somboru, Bitoli."

Sorodna novica Igor Vuk Torbica: Za to, kar počnem, je potreben čas. In potrpljenje.

Med njegovimi najbolj odmevnimi odrskimi postavitvami so bile predstave Hinkemann, Moč teme, Ljudomrznik, Tartuffe, Tit Andronik, Bakhantke. "Spominjali se ga bomo po nečem mnogo večjem. Po sili in strasti, s katerima je vzbujal ljubezen do gledališča in življenja v srcih vseh, ki smo ga spoznali," so še zapisali v izjavi njegovi bližnji.

Rodil se je v Drvarju v Bosni in Hercegovini, odraščal je v Rovinju in Puli, kjer je obiskoval srednjo šolo, potem pa šolanje nadaljeval na fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Leta 2013 je diplomiral na katedri za gledališko radijsko režijo na fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu in že v času študija opozoril nase s svojim delom.

Med drugim je prejel nagrado Huga Kleina za najboljšega študenta gledališke režije v generaciji, njegova izpitna predstava v 3. letniku Pokojnik je prejela glavno nagrado na festivalu Studio fest in bila uvrščena na redni program Jugoslovanskega dramskega gledališča, razglasili pa so jo tudi za najboljšo predstavo na Nušićevih dnevih v Smederevu. Zelo uspešna je bila tudi njegova predstava Hinkemann v Zagrebškem gledališču mladih, za katero je leta 2016 prejel nagrado ardalion za najboljšo režijo na gledališkem festivalu Brez prevoda, predstava je bila razglašena tudi za najboljšo predstavo festivala, enako je bilo tudi na 31. festivalu Gavellini večeri in bila isto leto razglašena tudi za najboljšo hrvaško predstavo kot celoto.

V pogovoru za MMC je lani pred premiero Emilie Galotti povedal, da je zanj "kakršna koli standardizacija v umetnosti dolgočasna, prinese dolgočasnost. Tako da mi je ljubše, da včasih vsaj poskusim. Vem, kako narediti predstavo, ki bi jo imela rada občinstvo in kritika, toda to ni zabavno. Zabavneje se je boriti in učiti, res učiti, kako prenesti vizijo na igralca, čeprav veš, da ne boš uspel ne prvič, ne drugič, ne tretjič. Toda vsakič pride napredek, vse dokler ne veš, kako bo neko delo še pred začetkom ustvarjalnega procesa spremenjeno do te mere, da ko ga boš postavil pred igralca, ta ne bo več nanj gledal s prejšnjimi očmi, predsodki in prepričanji, kot bi, če bi delali integralno verzijo dela."