Različne vloge od plesalk zahtevajo različne stvari: vcasih je to čista tehnika, spet drugič pa je morda večji poudarek na čustvih in pripovedovanju zgodbe. Naravni talent je nujno potreben, seveda pa brez trdega dela, discipline in volje do plesa ne moreš uspeti. Včasih se te lastnosti izkažejo celo za pomembnejše kot talent.
Ana Klašnja je stalna stalna članica ansambla ljubljanske SNG Opera in balet od leta 2001, za seboj ima že kar nekaj "antologijskih" vlog: bila je Klara v Hrestaču (njena prva solistična vloga in obenem tisti mejnik v lastni karieri, na katerega je najbolj ponosna, ker "je bila (vloga, op. n.) zahtevna in jaz ne dovolj izkušena, vendar sem jo zmogla"), nato pa Pepelka v koreografiji Jeana Christopha Blavierja, Julija v baletu Romeo in Julija koreografa Yourija Vàmosa (s to vlogo je "v sebi odkrila ljubezen do igre in ne le do plesa") in Amor v Don Kihotu koreografa Dinka Bogdanića.
Pot, tlakovana z urami napornih treningov
Seveda pa kariera, ki si jo je izbrala, zahteva celo vrsto odrekanj. Zamislite si običajen Anin dan: "Velikokrat je zelo naporno in stresno, predvsem pred premierami. Veliko je tudi poškodb, tako da je treba res dobro paziti na svoje telo in imeti pravi počitek, kadar ni treningov. Vadimo zjutraj in zvečer; včasih imamo samo kratek odmor za kosilo in polurni počitek, potem pa zopet vaja. Seveda ni vedno tako naporno in veliko odtehta, ko vidiš, da si nekaj dobro odplesala in navdušila publiko."
Ustvarjalci predstave s podnaslovom Ideal romantičnega baleta - tokrat ... po Prešernu, ki jo lahko še 23. in 28. 6. ob 21.00 ujamete na Prešernovem trgu, so izhajali iz romantičnega obdobja, ki spremlja tako princa kot Prešerna, ter iz njunega neizpolnjenega ljubezenskega hrepenenja, ki je za oba pogubno. (Če je Siegfriedov temni nasprotnik čarovnik Rothbart, je v Prešernovem življenju njegov ekvivalent alkohol, ki pelje pesnika v bolezen in na koncu tudi smrt.)
Začetne dvome je pregnalo navdušenje publike
Kako torej baletka pristopi k izzivu najslavnejšega med baleti? "Labodje jezero je baletna klasika in nekako velja pravilo, da naj bi vsaka balerina kdaj plesala v njem. Glasba Čajkovskega je prelepa, tako da vedno uživam, ne glede na to, kakšno vlogo imam. Kar pa se tiče same zgodbe in karakterjev likov, pa ni ravno moj najljubši." Svojevrsten izziv pomeni tudi netradicionalno prizorišče: "Labodje jezero je zelo tehnično zahtevna predstava, zato sprva tega (nastopa sredi Prešernovega trga, op. n.) nisem ravno odobravala, saj je potrebna ogromna koncentracija, ki je na trgu ne moreš pričakovati. Vendar je bil odziv publike tako pozitiven (in publika je razlog, da mi plesemo), da sedaj resnično uživam. Dekleta v drugem dejanju so res imela kar nekaj težav z mušicami, predvsem takrat, ko premočene stojijo na odru. Sedaj uporabljajo Autan in jim je malo lažje."
Kadar Ana, ki je že v mladih letih iz ritmične gimnastike presedlala na balet ("kot punčka sem vedno sanjala, da bom s princem plesala po odru v prelepi obleki") ne trenira, je na dnevnem redu predvsem sprostitev. "Ponavadi počivam, hodim v savno ali pa masaže, sem doma in berem ali pa pobegnem za kakšen dan iz Ljubljane, najraje na obalo. Med počitnicami zelo rada potujem." Poklicno plesati namerava "čim dlje", pa tudi, ko bo njena kariera enkrat pri kraju, namerava ostati v stiku z odrom - bodisi kot igralka ali pa kot koreografinja.
Različne vloge od plesalk zahtevajo različne stvari: vcasih je to čista tehnika, spet drugič pa je morda večji poudarek na čustvih in pripovedovanju zgodbe. Naravni talent je nujno potreben, seveda pa brez trdega dela, discipline in volje do plesa ne moreš uspeti. Včasih se te lastnosti izkažejo celo za pomembnejše kot talent.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje