V zadnjih letih smo ime Bolšoj teater zasledili predvsem v novicah, povezanih z nujno potrebno obnovo starega gledališča. Kljub začasnemu 'izgnanstvu' z domačega odra pa slovita moskovska operna in baletna hiša ohranja visoko kakovost svojih produkcij, ki jih med prenovo matičnega gledališča toliko pogosteje predstavlja po svetu. Veliko zaslug za ohranjanje visoke ravni predstav gre Aleksandru Vedernikovu, ki od leta 2001 opravlja delo šefa dirigenta in umetniškega vodje Bolšoj teatra.

Aleksander Vedernikov, diplomant Moskovskega konservatorija, se je rodil leta 1964. Za vrhunskega dirigenta je torej še precej mlad. Kljub temu ima za seboj že bogato kariero, v kateri je dirigiral tako rekoč vsem najpomembnejšim ruskim orkestrom. Že leta 1988 je postal asistent in nato drugi dirigent velikega simfoničnega orkestra Gosteleradia (danes Veliki simfonični orkester P. I. Čajkovskega), sledila so sodelovanja z Ruskim nacionalnim orkestrom, Državnim simfoničnim orkestrom in Sanktpeterburško filharmonijo ter s projekti s številnimi tujimi orkestri.

Pod umetniškim vodstvom Aleksandra Vedernikova Bolšoj teater nadaljuje tradicijo predstavljanja ruske glasbene ustvarjalnosti. V zadnjih šestih letih je tako Vedernikov na oder pomagal postaviti standardne ruske opere, kot so Ruslan in Ljudmila, Vojna in mir, Jevgenij Onjegin, Žar ptica in seveda tudi Boris Godunov. Odločitev za študij povsem nove produkcije Borisa Godunova je bila skoraj neizogibna, saj je ravno ta opera, če za trenutek odmislimo tuje, med katerimi sta Vedernikovu še posebej všeč Othello in Faust, dirigentovo skoraj najljubše rusko operno delo.

Večkrat je bilo zapisano, da je ravno opera Boris Godunov pomenila eno izmed prelomnic oziroma je vnesla veliko spremembo v tradicijo ruske klasične glasbe in ruske opere.
Sam se s tem ne bi strinjal, saj je bila tradicija ruske opere v času, ko je nastal Boris Godunov, to je na začetku sedemdesetih let 19. stoletja, stara manj kot 40 let. Manj kot 40 let je namreč minilo od nastanka prve ruske opere Življenje za carja skladatelja Mihaila Glinke. To pa je bilo prekratko obdobje, da bi bilo mogoče ustvariti pravo operno tradicijo, s katero bi bilo mogoče prekiniti.

Vendar se strinjam, da je Boris Godunov eden največjih prispevkov k ruski glasbi in umetnosti, ima svojo lastno osebnost, zaradi katere ga je nemogoče zamenjati s katero koli drugo opero. Zato tudi danes ostaja eden najpomembnejših elementov ruskega repertoarja.

Ob krstu leta 1874 opera Boris Godunov ni bila dobro sprejeta. Nekateri kritiki so Musorgskemu očitali hrupno, kaotično in kakofonično glasbo. Celo skladatelja in avtorjeva prijatelja Cesar Cuj in Mili Balakirev sta delu očitala nedodelanost in nenavadnost. Kako to, da se je pozneje mnenje obrnilo na stran Musorgskega?
Mislim, da je to nekaj povsem no rmalnega. Podobno se je godilo tudi Mihailu Glinki, ko je predstavljal svoji operi Življenje za carja ter Ruslan in Ljudmila. Ter tudi danes tako slovitim operam, kot je Carmen. Vsako novo delo, ki pomeni vstop na neko povsem novo področje, naj bo to glede problematike, ki jo obravnava, ali estetike in glasbenega jezika, vedno trči ob prezir. Le majhen del kritike in občinstva ga zna prepoznati kot novo mojstrovino.

Če za trenutek pozabimo na zgodbo, ki jo podaja libreto, in poslušamo le glasbo. Je mogoče to glasbo prepoznati kot rusko? Katere so tiste prvine, zaradi katerih je ta glasba ruska?
To je glasba, pri kateri libreta preprosto ni mogoče prezreti, saj sta libreto in glasba močno odvisna eden od drugega. To je precej drugače, kot na primer pri Čajkovskem, čigar glasba živi sama za sebe. Če pa se zares osredotočimo le na glasbo, bi rekel, da je intonacija, ki jo pri tej operi in tudi sicer uporablja Musorgski, zelo ruska. Pa čeprav ne uporablja nobenih citatov iz ljudske glasbe. Prav ta intonacija naredi glasbo Musorgskega tako zelo posebno.

To vprašanje sem postavila, ker je bil Musorgski član ruskega romantičnega nacionalizma, usmeritve, ki je skušala razviti prepoznavno in od zahodne glasbene tradicije različno rusko klasično glasbo.
Razlika med zahodno tradicijo in glasbo Modesta Musorgskega je v metodi. Njegova glasba ni simfonična, v njej ni najti simfoničnega razvoja. Gre za povsem drugačno strukturo kompozicije, ki jo bolj določajo razpoloženje, čustva … Zato v tej glasbi ne morete najti simfoničnih oblik, kot sta sonata ali fuga. Ta glasba je zato veliko bolj avtentična, pripada samo Musorgskemu. Takšno organizacijo glasbenega gradiva je mogoče najti tudi pri skladateljih, na katere je Musorgski najbolj vplival. To so na primer Leoš Janáček, Jean Sibelius in Carl Orff.

Ali je opera Boris Godunov med bolj zahtevnimi za operne pevce?
Največji izziv za pevce v Borisu Godunovu ni glasbene oziroma vokalne narave. Ključna pri tej operi je sintetičnost glasbe, katera vključuje dramsko napetost. Pravilno zapeta fraza ne zadostuje. Temu bi sam rekel posebno recitativno petje, pri katerem je bistveno, da pevec ve, kdaj mora ‚peti več in kdaj manj’.

Kako dolge so bile priprave na to uprizoritev?
Priprave na to predstavo so bile nekoliko posebne. To je povezano s tem, da ima uprizarjanje opere Boris Godunov v Bolšoj teatru zelo dolgo zgodovino. Za to zgodovino je pomembna zelo znamenita produkcija iz leta 1948, ki je ostala na repertoarju Bolšoj teatra zares dolgo. Tudi sam sem kot dirigent nedavno sodeloval pri njeni izvedbi. Predstava, s katero gostujemo v Ljubljani, pa je povsem prva, ki je prekinila s to tradicijo. Tokrat nismo uporabili različice opere, ki jo je zapisal Rimski-Korzakov, kar je veljalo za prejšnjo produkcijo, ampak eno izmed izvirnih različic, ki jih je zapisal Musorgski.

Vsi, orkester in pevci, so tako že pred začetkom priprav na novo uprizoritev delo zelo dobro poznali. Tako so morali naštudirati novo različico, ki je po eni strani zelo podobna, po drugi pa spet zelo različna od stare. In ni dvoma, da je pogosto težje naštudirati novo različico opere, ki si jo nekoč izvajal drugače, kot pa naštudirati povsem novo in tebi še neznano delo.

Modest Musorgski je prvo različico opere Boris Godunov dokončal leta 1869, vendar jo je Marijinsko gledališče v Sankt Peterburgu zavrnilo in skladatelj je moral delo predelati. Borisa Godunova so tako prvič izvedli šele leta 1874. Še pred to praizvedbo pa je opero predelal več kot enkrat. Katera je torej tista različica, ki bi jo lahko imenovali za ‚pravi’ izvirnik opere’?
Pravega izvirnika ni. Musorgski sam ni nobene na novo zapisane različice svojih del razglasil za zadnjo različico. On sam je napisal šest različic. Vel iko je bilo dejavnikov - cenzura, zahteve teatra ... -, ki so vplivali na nastajanje teh različic. Mi smo izbrali opero, kot jo je Musorgski napisal poleti 1871. To je prva, ki je sledila leta 1869 zavrnjeni prvotni operi.

V drugi polovici 19. stoletja, v obdobju prebujanja narodov, je v Rusiji nastalo precej oper z zgodovinsko tematiko. Je tovrstna opera v Rusiji tudi danes še priljubljena in ali se za pisanje tovrstnih del odločajo tudi sodobni skladatelji?
Na to je težko odgovoriti, ker v zadnjih letih v Rusiji skoraj ne nastajajo nova operna dela. Mislim, da je danes zelo drzno, odločiti se za pisanje opere.

Kadar študirate eno delo, se povsem posvetite samo tej produkciji ali pa je mogoče študirati več del hkrati?
Delo glasbenikov in dirigentov se vedno bolj razvija v to smer, da morajo delati po več stvari hkrati. Ko študiraš eno opero ali simfonijo, si v procesu ponavljanja nekega drugega dela in hkrati že razmišljaš o naslednjem projektu. Torej gre za nekakšno verigo projektov, ki se med seboj prekrivajo.

Ali Bolšoj teater v svojem programu poudarja rusko opero in balet ali je program usmerjen mednarodno?
V tem trenutku repertoar Bolšoj teatra ni povsem reprezentativen. Zaradi prenavljanja našega starega gledališča ne moremo pripravljati veliko produkcij. Običajno smo na sezono predstavili pet ali šest novosti, zdaj samo dve, zato je ruski program nekoliko bolj poudarjen. Sicer pa velja, da je okoli polovica našega programa ruskega.

Spomladi je v Ljubljani nastopila baletna skupina, v kateri naj bi sodelovali tudi člani ansambla Bolšoj teatra. Kmalu se je izkazalo, da je bil to lažen oglas. Kako se vam zdi, ko drugi vaše ime izkoriščajo za lastno propagando?
Takšno izkoriščanje našega imena je zelo priljubljeno. Problematično pa je, da je takšne zlorabe zelo težko izslediti. In tudi če se takšen primer izsledi, je na sodišču še vedno zelo težko zmagati. Zato mislim, da bi morali izboljšati mednarodno pravo, ki obravnava to področje. Takšne goljufije namreč škodujejo Bolšoj teatru. Če ljudje kupijo vstopnico, ker predstavo oglašujejo z imenom Bolšoj teater, nato pa vidijo nekaj precej čudnega, sklepajo, da Bolšoj teater pač ni nekaj takšnega, kar bi si veljalo ogledati. To pa je žalostno.

Polona Balantič