Največji strah in trepet investitorjev so poleg arheologov in arheoloških izkopavanj zagotovo konservatorji in Zavod za varovanje kulturne dediščine. O tem ni dvoma. Zadevo kupiš, tvoja je, imaš finančni načrt in potem se začnejo težave, birokracija, prerekanja, izguba časa, na koncu dneva račun, ki ga je treba plačati. In to za nekaj, s čimer se morda niti ne strinjaš v celoti.
Zakaj država ni razvila subvencioniranja kulturne dediščine, kot ga imamo za energetsko obnovo
"Konservatorji dajemo ljudem navodila, kakšne naj bodo hiše in kako naj v njih živijo, tako to ljudje občutijo. A dokler ne bodo razumeli svoje hiše, ne bodo nanjo ponosni in v nas ne videli nasprotnika, ampak partnerja, do takrat ne bomo mogli biti uspešni," priznava Saša Roškar, etnologinja in konservatorka z Zavoda za kulturno dediščino (ZVKDS) Kranj.
Kompleksne preteklosti: raznolike prihodnosti so poimenovali razpravo v Združenju ICOMOS Slovenija ob mednarodnem dnevu spomenikov in spomeniških območij, ki ga sicer zaznamujemo 18. aprila. Arhitekta, etnologinja konservatorka in kulturna antropologinja so tokrat predstavili drugo stran kovanca. Tistega, ki želi zaščititi slovensko, tistega, ki želi ljudi, sosede, vaščane, pripadnike lokalne skupnosti povezati z njihovo zgodovino, z njihovo okolico, ki je bila tam dolgo pred njimi, in navsezadnje tudi z njihovo družinsko zgodbo.
Oglobljen, ker je v črni kuhinji postavil kopalnico in stranišče
Šenkova domačija velja za biser alpske arhitekture. Danes turistična kmetija z več gospodarskimi objekti z dvokapnimi lesenimi strehami ponuja idiličen pogled na mogočno ostenje Grintovcev. A morda ne bi bilo tako, če se lastniki ne bi bili pripravljeni lotiti prenove tega kulturno izjemno pomembnega objekta.
Glavna hiša z letnico 1521 je namreč nastala v 14. stoletju, po odtoku velikega jezera, zaradi česar je zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena in "podvržena strogemu varovanju", kot so zapisali na spletni strani. Prenova poslopja poteka v sodelovanju konservatorjev, strokovnjakov in samih lastnikov že od leta 1949.
Seveda pa ni vedno vse potekalo tako gladko. Lastniki so namreč v 50 letih hišo posodobili in ji dodali stranišče in kopalnico, ki ju prej ni bilo. "Seveda so zato prejeli pismo spomeniške službe, v katerem je pisalo, da se verjetno zavedajo, kako pomembno hišo imajo, saj da so bili vsi strokovnjaki pri njih, in da kljub temu želijo v črtni kuhinji narediti stranišče. Zato naj ga takoj odstranijo," pripoveduje Saša Roškar.
V desetih dneh je bila pri družini komisija s sanitarnim inšpektorjem in arhitektom z občine. "Ugotovili so, da družina seveda stranišče in kopalnico potrebuje, ampak ne tam, kjer so si ju zamislili." Zato so skupaj naredili novi načrt, ga potrdili in odobrili tudi denar. "Lastnik je za posege, ki so vplivali na to, da je ohranil tisto, kar se je spomeniški službi zdelo vredno ohraniti, dobil denar. Kako lahko danes pridemo do tega? Ne moremo, saj so procesi in sistem pomoči lastnikom popolnoma drugačni."
Glede na to, da imamo kot družba tako "simbolno kot moralno dolžnost", da vlagamo v skupno dediščino, se v nadaljevanju etnologinja in konservatorka sprašuje, zakaj država ni razvila subvencioniranja kulturne dediščine, "kot ga imamo za energetsko obnovo".
Prebivalci: Bili smo pripravljeni, da sesujemo še eno, ki je prišla z občine filozofirat
Seveda pa je nekoliko drugače, ko je treba prenoviti snovno dediščino nekega kraja, kot je bila revitalizacija gradu Rihemberk na območju Nove Gorice. "Bili smo pripravljeni, da sesujemo še eno, ki je prišla z občine filozofirat," se spominja arhitektka konservatorka Nataša Kolenc. Tako so ji pozneje priznali domačini, ko je prvič pristopila k projektu, na katerega se je morala zelo dobro pripraviti. "Na začetku je bilo veliko negodovanja, poslušaš očitke za nazaj, čeprav nisi kriv, a potem je dialog, ki zdaj traja že nekaj let, stekel in je nenadomestljiv," pravi.
Toda kako skupnost informirati in dobiti njeno pozornost ali naklonjenost za prenovo snovne ali nesnovne kulturne dediščine? "K tovrstnim projektom običajno pristopijo zainteresirani posamezniki, vendar če hočeš biti uspešen dolgoročno, moraš prepričati neprepričane," nadaljuje. Med drugim je ena izmed zahtev programa evropskih subvencij CENTRAL EUROPE, da morajo pri postopku prenove oziroma revitalizacije kulturne dediščine nosilci projekta vključiti čim širši krog ljudi, tako lokalno politiko kot stroko, prebivalce in tudi gospodarstvo.
Po potresu: odpor prebivalcev Bovca
Nekoliko drugačnega odziva pa je bila arhitektka konservatorka deležna, ko je kot članica skupine strokovnjakov v izrednih razmerah prišla na ogled posledic rušilnega potresa v Bovcu "da bi rešili konkretno stanje zazidave".
V potresnem sunku z močjo 4,9 je bilo v Zgornjem Posočju leta 2004 poškodovanih več sto zgradb, pri čemer jih je bilo treba nekaj porušiti, med njimi tudi novejše objekte, ki niso bili ustrezno sanirani.
"Ljudje so živeli v zabojnikih, zelo so bili prizadeti, saj je bila uničena njihova lastnina. Na območja, ki so bila v večjem obsegu predvidena za rušenje, smo pristopili zelo dobronamerno, da se naredi neka nova urbanistična zasnova, ki je bolj poenotena, in da bi vsak prebivalec dobil tisto, kar potrebuje danes glede na spremembe v družini. A smo naleteli na totalen upor. Bilo je prav hudo in stvar ni šla naprej oziroma je šla naprej po poti, ki si je nismo želeli," se spominja.
Danilo Antoni: Obnova zidu je tudi obnova skupnosti
Informiranje o prenovi kulturno pomembnih vaških ali krajevnih trgov stroka najlažje in najhitreje izvede v sodelovanju z lokalnimi društvi, pa tudi šolarji, študijskimi krožki. "Revitalizacija gradov je pokazala, da brez ljudi, njihovih spominov, čustev zelo težko obudimo neki spomenik," pritrdi Jasna Fakin Bajec, etnologinja in kulturna antropologinja z Inštituta za kulturne in spominske študije (ZRC SAZU) in opozori, da dialog ne sme potekati hierarhično.
Popolnoma drugačen pristop pa je ubral arhitekt in urbanist Danilo Antoni, sicer predsednik Partnerstva za ohranitev in popularizacijo kraške suhozidne gradnje, kot so kamniti zidovi ali hiše. Namesto ustanovitve društev se je odločil za pristop t. i. partnerstev med posamezniki, strokovnjaki, institucijami in odločevalci.
"Opazili smo, da rezultat delavnic ni le obnova nekega zidu, ampak tudi obnova skupnosti. Vzpostavijo se stiki, ki so zelo produktivni. To opažamo na slovenskem delu Krasa, ki ima nekoliko drugačno družbeno sestavo prebivalcev, kot tudi na italijanski strani, kjer so odnosi med različnimi skupnostmi dejansko malce bolj napeti in se zdaj sestavljajo," pove.
In ne le to, Danilo Antoni opaža, da so z obnovitvijo nekega zidu obnovili tudi koncept skupnega dobrega v tisti lokalni skupnosti, "vnesli smo zaščito". "Ko se bo zid uničil, ga bodo vsi popravljali. Kolegi arhitekti iz Italije si po vseh teh letih pridejo ogledat zid in se iz njega celo učijo. Tudi turist iz Nizozemske pripelje s seboj svoje prijatelje, da jim pokaže zid, ki ga je obnavljal."
Tovrstna praksa delavnic oziroma partnerstev je na Krasu in v Istri tako učinkovita, da so jo prenesli tudi na druge konce Slovenije. Konkretno na Gorenjsko v Bohinj in Škofjo Loko, kjer "suhozidnih kozolcev ne moremo ohranjati z dekreti in odločbami, potrebuješ zavezništvo s prebivalci tega območja", se strinja Saša Roškar z ZVKDS-ja Kranj.
Danilo Antoni opaža, da sta bila še pred nekaj leti na Krasu pri gradnji objektov "vrednota" beton in široko stekleno okno: "Počasi, s pomočjo "Ljubljančanov", ki imajo tu počitniške hiše, in novih generacij pa se je to spremenilo. Skupno dobro je tudi način bivanja." Zato je po njegovem mnenju še kako pomembno, da se "finančne težave tovrstnih prenov rešujejo z državno fiskalno politiko. Dokler ne bo država priznala, da gredo finančni tokovi lahko tudi v vaška jedra, se ne bo spremenilo nič."
Ekonomski interesi? Podjetja bodo morala stopiti skupaj z ljudmi.
Toda kaj se zgodi, ko v vaško jedro vendarle priteče denar, a je ta zasebni?
Jasna Fakin Bajc opozori, da skupnost vendarle ne zmore sama, zato potrebujejo pomoč stroke in politike tudi finančno. Kot primer navede vas Volčji Grad, kjer je v bližini veliko prazgodovinsko gradišče Debela griža, v sami vasi pa je dejavno društvo Debela Griža, ki skrbi za ohranjanje kulturne in naravne dediščine.
"S to skupnostjo sem delala v preteklosti in smo naredili veliko. Potem pa je njihovo lokalno kulturno dediščino, parcelo, ki je spomenik lokalnega pomena, kupil gospodarstvenik in sam začel renovacijo, sicer v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica. A lokalna skupnost v to ni bila vključena oziroma je zelo zelo nema toleranca, kar je slabo." Jasna Fakin Bajc sicer razume gospodarstvo in potrebo po ustvarjanju dobička. "A lastniki in podjetja bodo morali stopiti skupaj z ljudmi, če bodo želeli ohraniti javno dediščino."
Toda glas manjšine nima vedno pozitivnega stališča do ohranjanja kulturne dediščine, "saj ima v ozadju druge interese, ki so pogosto ekonomski, zato glas manjšine prevlada", pa ugotavlja antropologinja konservatorka Saša Roškar, kar pojasni na primeru varstva vasi Sorškega polja: "Ta je zgodovinsko in urbanistično nedvoumno dediščina, ampak zaradi glasu manjšine občina ni pripravljena storiti koraka, da bi bila tudi formalno kulturno varovana. To so lahko dolgi in mukotrpni procesi."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje