Kot je ob razstavi v časopisu Frankfurt Allgemeine Zeitung zapisal Daniel Birnbaum, direktor letošnjega likovnega beneškega bienala, je okvir šele v 15. stoletju postal samostojni element. Koncipiran in izdelan je bil kot samostojen okrasni predmet in njegov značaj ni bil več podrejen natančno določeni sliki. Tedaj se tudi začne hitra evolucija okvira, ki vrhunec doseže z baročno in še bolj stopnjevano rokokojsko nabuhlostjo. S tem povezane so tudi besede Immanuela Kanta: "Tako se ta (okvir, op. P. B.) tedaj imenuje okras in škoduje pravi lepoti." Pravi lepoti slike namreč.
Okvir kot umetniški objekt za sebe
Kasneje so se okvirji spet nekoliko 'umirili', naslednja pomembna cezura v razvoju okvira pa se zgodi v sodobni vizualni umetnosti povojnega obdobja, ko v nekaterih umetniških smereh okvir postane umetnina sama na sebi. Z mislijo na že omenjeni beneški bienale omenjamo projekt italijanskega nestorja smeri Arte Povera, ki je razstavil zrcala obrobljena z baročnimi zlatimi okvirji. Okvirji so se pogosto razstavljali v kontekstu postmodernizma (Allan McCollum) in konceptualizma.
Muzej Liechtenstein razstavlja okoli 100 okvirov. Nastarejši med njimi izvirajo iz poznega srednjega veka, najmlajši so nastajali v kontekstu porajanja modernosti v 19. stoletju. Razstava, ki bo na ogled do 12. januarja, se ne ukvarja le z odnosom med okvirjem in sliko, ampak raziskuje vlogo okvira tudi v kontekstu razvoja pohištva, okrasnega oblikovanja kovine in uporabe tekstila v dekoraciji bivalnih prostorov.
Z ozirom na razstavo, ki je na ogled v palači dinastije Liechtenstein, natančneje v palači, ki jo je dal zgraditi ljubitelj umetnosti (posebej sta mu bila pri srcu Rubens in van Dyck) Johann Adam Andreas I. von Liechtenstein, naj omenimo nastanek nekaj najbolj dragocenih okvirjev na razstavi. Gre za okvirje, ki jih je leta 1705 pri italijanskemu mojstru Giovanniju Giulianiju naročil prav Adam Andreas I., in sicer za Rubensov cikel Decius Mus.