Mednarodni raziskovalni center II. svetovne vojne Maribor je gostil Olega Mandića; v okviru javnega pogovora je opisal del svojih izkušenj. Prepričan je, da ga je sreča spremljala od dne, ko je z vlakom prispel v Auschwitz in tudi, ko je pristal pri zloglasnem zdravniku Josefu Mengeleju.

Sorodna novica Izšla knjiga 11-letnega dečka iz Opatije, ki je preživel Auschwitz

Oleg Mandić se je rodil 5. aprila 1933 na Sušaku pri Reki, danes pa živi v Opatiji. Kot 11-letnega dečka so ga skupaj z mamo in babico pripeljali v nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je preživel sedem mesecev in pol, častniki Rdeče armade pa so ga kot zadnjega skupaj z mamo in babico pospremili iz taborišča 27. januarja 1945.
Njihov odhod iz taborišča je dokumentiran na filmskem traku, del katerega so danes predvajali tudi na novinarski konferenci v prostorih muzeja oz. nekdanjega taborišča za vojne ujetnike Stalag XVIII D v Melju v Mariboru. Tam je od januarja letos na ogled dokumentarna razstava o holokavstu z naslovom Kljub vsemu – Preživeti!, ki jo je Mednarodni raziskovalni center II. svetovne vojne Maribor pripravil skupaj s Sinagogo Maribor in Muzejem zmage v Moskvi.

Razstavo si je danes ogledal tudi Mandić, ki je v taborišču Auschwitz dobil številko 189488 in je omenjen tudi na razstavi. Spominja se, da so osvoboditev taborišča pričakovali že kakšen mesec, še posebej pa po 20. januarju 1945, ko so Nemci odšli in s seboj na t. i. marš smrti odpeljali okoli 60.000 ljudi.

Sorodna novica Oleg Mandić: Zadnji otrok iz Auschwitza

Več bližnjih srečanj s smrtjo
Sam je takrat ponovno našel babico in mamo ter z okoli 5500 ljudmi ostal v taborišču. "Spoznanje, da je svoboda blizu, je bilo v vsakem od nas," je dejal. Ob tem pa povedal, da jih je osvoboditev dočakalo okoli 4400, preostalih 1100 je od izčrpanosti umrlo v zadnjih dneh.
Mandić, ki je bil kasneje po poklicu pravnik in strokovnjak za marketing, napisal je tudi več knjig, pravi, da ga je spremljala sreča vse od prvega dne, ko so ga z vlakom pripeljali v Auschwitz. Takrat so ga kot dečka dodelili k ženskam, in ne k preostalim zapornikom. Srečo je imel tudi mesec dni kasneje, ko je bilo v taborišču preveč ljudi in so s selekcijo vsakega petega poslali v smrt. Sam je bil tedaj četrti v vrsti.

Srečo je imel tudi, ko je pristal pri zloglasnem zdravniku Mengeleju, ki je eksperimentiral na dvojčkih. Do Mandića je imel neki poseben odnos, je danes dejal direktor Mednarodnega raziskovalnega centra II. svetovne vojne Maribor Janez Ujčič.

Sorodna novica Ruski muzej v nekdanjem nacističnem taborišču rekonstruira zgodbe sovjetskih ujetnikov

Mandić pa je dodal, da je bilo to, da je bil pri Mengeleju, pravzaprav sreča zanj, saj mu ni bilo treba vstajati sredi noči in odhajati na delo. Srečo je imel tudi s tem, ko ni šel na omenjeni marš smrti in da je dočakal osvoboditev s strani Rdeče armade, je poudaril Ujčič.

Poražena, a nikoli dokončno pokončana nevarnost
Na vprašanje, kako vidi novo širjenje neonacizma v svetu, pa je Mandić dejal, da je nesmiselno, da se v 21. stoletju takšne ideje še promovirajo. Dodal je, da bi politiki glede tega morali narediti več in ukrepati vsak v svoji državi.

Podobno meni tudi predsednik Zveze antifašističnih borcev in antifašistov Hrvaške Franjo Habulin, ki je na današnjem obisku v Mariboru med drugimi spremljal Mandića. Habulin je opozoril na nevarnost profašističnih strank, ki se pojavljajo po Evropi in svetu, ter na problematiko krepitve in revitalizacije nacifašizma.

Ujčič je ob tem napovedal, da bodo imeli še letos posebno konferenco o tej temi v okviru raziskovanega centra, ki ga vodi.