Ena takšnih postavitev, v kateri glavno vlogo seveda igrajo lutke, je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Silvan Omerzu je izkoristil posebno razporeditev prostorov v Tivolskem gradu in niz soban, ki jih povezujejo prehodi in ob katerih teče niz oken, zapolnil z nizom miniaturnih omizij z lutkami v različnih pozah. Tako kot v Omerzujevih predstavah tudi v tokratni postavitvi posebno vlogo igra osvetlitev, ki projektu podarja poseben značaj.
Avtorska poetika Silvana Omerzuja
Omerzujeva omizja so "nekakšni mikrokozmosi, so instalacije, ki pripovedujejo o življenju in smrti". Življenje in smrt in vse njune pojavne oblike so od nekdaj del Omerzujevega lutkovnega opusa. Tako je predstave gledališča Konj, v katerem je Omerzu morda najbolj intenzivno izrazil svojo avtorsko poetiko, zaznamovala dionizična razvratnost, "kopale so se v črnem, obešenjaškem in obscenem humorju" in prek razvpitih junakov, kot je Don Juan, so te predstave povezovale lascivnost s plemenitostjo, pogrošnost z estetskim, tradicijo s sodobnostjo.
Ob razstavi so v MGLC-ju med drugim zapisali, da Omerzujevi oblikovno-kiparski izdelki izražajo močno prvinsko energijo, da gre za izražanje nekega prastarega reda, kjer človek ni merilo vsega; gre za izražanje sveta, v katerem vladajo zakoni nekega drugega prazačetka narave in življenja.
P. B.