Versajska opera, ki je bila dve leti zaprta zaradi izboljševanja varnostnih standardov in sistema ogrevanja, velja za enega biserov neoklasicistične dekoracije in arhitekture. Pri njenem načrtovanju se je arhitekt Jacques-Ange Gabriel zgledoval po italijanskih vzorih, Augustin Pajou, odgovoren za poslikave in drugo ornamentiko, pa je opero okrasil s podobami, ki tematsko krožijo okoli olimpskih božanstev in še posebej Apolona. Pri načrtovanju vendar ni šlo le za zgledovanje po italijanskih vzorih, ampak je Gabriel v svoji operni dvorani predstavil nekaj konstrukcijskih novosti. Zanimivo je, da se je odločil za ovalni tloris dvorane, posebno zanimiv pa je mehanizem, ki omogoča spreminjanje operne v plesno dvorano in nasprotno. Tla prostora, namenjenega orkestru, je namreč mogoče dvigniti na raven odra in tako podvojiti površino dvorane in obenem ustvariti plesno dvorano, ki sprejme 1.200 ljudi.
Opera ali jedilnica?
Versajska opera je ena zares maloštevilnih gledališč, zgrajenih v 18. stoletju. Je tudi ena redkih povsem lesenih še ohranjenih opernih hiš. Prav lesena konstrukcija omogoča tako rekoč popolno akustiko v dvorani, ki se obiskovalcu sicer zazdi, kot da je okrašena s pravim marmorjem; v resnici gre le za na poseben način pobarvan les oziroma za tako imenovani faux marble. Pri načrtovanju je Gabriel nenehno mislil na eleganco poznorenesančnega gledališča Teatro Olimpico arhitekta Andrea Palladia. Zato se je tudi odločil, da lož ne bo postavil nepodredno druge nad drugo, ampak da vsako od vrst nekoliko zamakne. Prav tako ni pozabil na zahtevno francosko plemstvo, ki ni trpelo neugodja. Zato je v ozadju vsakega balkona uredil še majhen salon, v katerem so obiskovalci gledališča lahko večerjali. Med predstavo seveda, kajti obisk gledališča je v tistem času veljal veliko bolj za družaben dogodek kot pa za kulturno prireditev, katere vsebino je potrebno pozorno spremljati. Med predstavami se je govorilo (naglas) in jedlo in nad tem se ni nihče zgražal.
Politični trenutki zgodovine versajske opere
Zgodovino versajskega gledališča je zaznamovalo več zanimivih peripetij. Tako je prav v operni dvorani 1. oktobra 1789 kraljeva garda (gardes du corps du roi) priredila večerjo, na kateri je sprejela flandrijski regiment, ki je prišel v Francijo, da bi pred revolucionarji branil kralja in kraljico. Med francosko revolucijo je bila sicer opera, ki so jo zaradi visokih 'obratovalnih stroškov' tudi že prej le redko uporabljali, zaprta. Zato pa je imela nekoliko drugačno vlogo med drugo pomembno revolucijo oziroma med pariško komuno. Tedaj, natančneje leta 1872, jo je Edmond de Joly preuredil, da je lahko gostila zasedanja narodne skupščine, ki je v operi zasedala do leta 1876; naslednja štiri leta pa je v operi zasedal senat.
Ob ponovnem odprtju opere so zapisali v časopisu Le Figaró, da je država za prenovo namenila 13,5 milijona evrov, operi pa bo koristila tudi 'donacija' obiskovalcev prve predstave prenovljene opere. Za vstopnico je bilo namreč treba odšteti kar med 1.000 in 25.000 evri.