Xavier Veilhan, ki je v historični ambient Versaillesa interveniral z osmimi instalacijami ali skulpturami, kot izhodišče svojega navdiha izpostavlja diskurz o orkestraciji (politične) moči in njene ikonografske materializacije. Foto: EPA
Xavier Veilhan, ki je v historični ambient Versaillesa interveniral z osmimi instalacijami ali skulpturami, kot izhodišče svojega navdiha izpostavlja diskurz o orkestraciji (politične) moči in njene ikonografske materializacije. Foto: EPA

Xavier Veilhan nikoli ni skrival, da ga navdušuje vse, kar je mehanično in moderno. Bistvo njegovih instalacij oziroma skulptur, ki so pogosto del stiliziranih pokrajin oziroma okolij, kar vidimo tudi v primeru Veilhanove stilizacije Versaillesa, je konstrukcija. Osnovni nosilec pomena oz. sporočilnosti je tisto, kar Veilhana najbolj zanima, ko se ukvarja z dvema v njegovem diskurzu vedno navzočima temama: z orkestracijo (politične) moči in z njeno ikonografsko materializacijo.
Kočija hkrati v 17. in 21. stoletju
Do 13. decembra bo tako Versailles zaznamovalo nekaj Veilhanovih umetniških intervencij, ki vse po vrsti vzpostavljajo vez med historičnim ambientom in načinom življenja na dvoru Ludvika XIV. ter sodobnostjo. Začnimo kar pri kočiji pred glavnim vhodom v Versailles. Vozilo iz 17. stoletja je videti tako, kot da bi drvelo skozi prostor (in čas), pri tem pa je iluzija dopolnjena z učinki, za katere se moramo zahvaliti pionirjem fotografske in filmske umetnosti - bratoma Lumiere, Étiennu-Julesu Mareyju in Eadweardu Muybridgu.
S skupino kipov z naslovom Arhitekti je Veilhan ustvaril svoj osebni panteon zaslužnih arhitektov, saj so se številni arhitekti navdihovali tudi med sprehajanjem po poteh versajskega parka. Na čelo panteona Veilhan postavlja starosto brazilskega modernizma Oscarja Niemeyerja in francoskega arhitekta Clauda Parenta; sledijo jima Richard Rogers, Norman Foster, Renzo Piano, Tadao Ando, Jean Nouvel, Anne Lacation, Jean-Philippe Vassal, Kazuyo Sejima, Elisabeth Lemercier in Philippe Bona.
Za umetnost Xavierja Veilhana je značilna skoraj popolna izčiščenost objektov, s čimer ti pogosto ostajajo na ravni arhetipov, o katerih si mora opazovalec mnenje ustvariti sam. Takšna gesta je med drugim kip gole ženske, s katero Veilhan vzpostavlja dialog s skulpturalnim programom versajskega parka, in takšen je mož, upodobljen v trenutku, ko ga 'zagrabi' smrt. K metafiziki se Veilhan najbolj odločno obrača s sistemom, s katerim na eni izmed sten dvorca proizvaja svetlobo, s skrajno abstrakcijo, slutnjo nečesa snovnega na eni izmed trat in z Mobilom, objektom, sestavljenim iz več krogel, obešenih pod strop, ki se nenehno gibljejo.