Otroci megle, zmagovalni celovečerec letošnjega Festivala dokumentarnega filma, spremlja usodo 12-letne Di, pripadnice etnične manjšine Hmongov, ki živi na goratem severu Vietnama, tik ob meji s Kitajsko. V marsikaterem pogledu je Di čisto običajna najstnica: njeno življenje mineva v mirnem ritmu šole, pomoči okrog hiše in igre s prijateljicami. A nad njo visi tudi star kulturni običaj, ki grozi, da ji bo korenito spremenil tok življenja.

V Vietnamu je poroka pred polnoletnostjo nezakonita, a od deklet se pogosto pričakuje, da bodo na pot zakonskega življenja in materinstva stopile že veliko prej. V obdobju lunarnega novega leta namreč še vedno velja, da lahko fantje "ugrabijo" dekleta (če je treba, tudi s silo) in jih na svojem domu zadržijo tri dni. Po tem času velja, da deklica spada v svojo novo družino in se ne more vrniti domov brez tveganja, da bi osramotila svojce in izzvala jezo prednikov. Sledi samo še pogajanje za primerno "ceno" in v večini primerov je sklenjen dogovor za poroko.

Diem Ha Le, mlada vietnamska režiserka, je odraščala daleč stran od takih običajev, a ni popolnoma slepa zanje. "Sem pripadnica druge etnične skupine, prav tako s severa Vietnama; živimo v enaki pokrajini in se ukvarjamo s podobnimi dejavnostmi kot Hmongi, na primer z gojenjem riža. V otroštvu sem imela tri dobre prijateljice in ena od njih se je poročila zelo mlada, pri šestnajstih letih," mi pove v videoklicu iz Hanoja. "To je bil konec njenega – in našega – otroštva." In bil je tudi zametek njenega prvega celovečerca.

Sorodna novica Zmagovalec FDF-ja film o otroških nevestah v Vietnamu

Portret (pre)kratkega otroštva
Med študijem se je spoprijateljila z več mladimi Hmongi; skupaj so ustanovili slikarsko in fotografsko delavnico za otroke severnega Vietnama in odpotovali na teren, da bi delali z njimi. "Tako sem prvič naletela na Di in njene prijateljice, kako so se podile po hribu: pravzaprav sem jih posnela, kako so se igrale 'krajo neveste' in lovile druga drugo. Takrat se je v meni izoblikovala ideja, da hočem posneti dokumentarec o krhkem, minljivem poglavju otroštva in o tem, kako hitro lahko izgine."

Nenehna grožnja ugrabitev
Male Di ni bilo treba posebej prepričevati, da je privolila v sodelovanje. "Celo prosila me je, naj dokumentiram prav njeno otroštvo. Ne vem, morda je imela občutek, da se bo zgodilo kaj slabega." V naslednjem letu obiskov vasi je Diem Ha Le pobliže spoznala življenje in vsakdan v vasi. "Otroci morajo na primer vsak dan v šolo hoditi pet kilometrov – neka deklica iz Dijine šole je bila na tej poti ugrabljena in prodana čez kitajsko mejo, druga posiljena. Vas je od kitajske meje oddaljena le dve uri vožnje z motorjem. Postalo me je strah zanje, strah me je bilo, da bom izgubilo katero od svojih novih prijateljic. Tudi zato se mi je zdelo pomembno, da jih še naprej snemam."

Od kod izvira tradicija ugrabljenih nevest?
Etnična skupina Hmongov ima v Vietnamu daleč najvišjo stopnjo revščine, obenem pa najnižjo povprečno starost ob poroki in dvakrat višjo rodnost od drugih Vietnamcev. Cikel revščine in vseprisotnega alkoholizma v gorskih vaseh (Diem precej odločno oceni, da "v Vietnamu vsi zelo veliko pijejo") je začaran krog, iz katerega se skupnost ne more izviti tudi zato, ker jo centralna oblast sistematično marginalizira.

Tradicija "kraje nevest" prvotno izvira iz prakse med zaljubljencema, ki sta se hotela poročiti, ne da bi čakala na privolitev staršev. "Nekatere ženske še vedno verjamejo, da jim status ugrabljene neveste prinese več moči v zakonu: mož je kriv za vse slabo, kar se jima zgodi, žena ga lahko okrivi za vse. Tako mi je vsaj pojasnila Dijina mama. Verjamejo tudi, da je prvi fant, ki te poskuša ugrabiti, najboljši mož zate."

Pristop hladnega dokumentarizma hitro odpovedal
Diem Ha Le je pazljiva, da ne podaja kategoričnih obsodb kulture, ki ji ne pripada. "Na začetku sem hotela biti nepristranska poročevalka, ki samo dokumentira, kar vidi. Seveda pa je Dijina družina iz dneva v dan z mano delila več o svojem življenju, o svojih prepričanjih in stališčih. Spraševali so me tudi, kaj si mislim o njihovih običajih. Takrat sem jim morala povedati, da bi bilo po mojem mnenju za Di najbolje, če bi dokončala srednjo šolo in se vpisala na fakulteto. Moja izkušnja je, da se dekletom, ki se šolajo, odpre svet – to je naša priložnost." A dekličini starši na to gledajo malo drugače. "Hmongi verjamejo, da bodo njihova življenja krajša. Zanje čas teče drugače kot za nas; to je težko razložiti. Zato se jim zdi pomembno, da se poročijo čim mlajši, otroke pa imajo čim dlje – tudi še pri 50 letih, ko so že dedki in babice."

"Bala sem se, da jo bom izgubila"
Mlada režiserka je v vasi z družino tri leta preživljala po en mesec v vsakem od štirih letnih časov, poleg tega pa je vsakokrat prihajala v obdobju lunarnega novega leta. Na 12-letno Di je začela gledati kot na mlajšo sestro. "Najin odnos je bil najtesnejši prvo leto, potem pa je postajal vse bolj zapleten, ker je odraščala, se začela družiti z vrstniki, piti in lagati staršem. Hotela je pač biti svobodna tako kot vsi najstniki. Začeli sva se pogosteje prepirati, nisem razumela, kaj se ji plete po glavi. Tihotapila se je iz hiše in mi ni povedala, kam hodi. Bilo me je strah, ker obstaja toliko zgodb o ugrabljenih dekletih, ki jih odpeljejo čez mejo – razočarana sem bila nad občutkom, da nimam nobenega vpliva, nobene moči." Ob teh zadnjih besedah jo skoraj premagajo solze.

In zgodilo se je, kar se je zdelo neizogibno: Di je ugrabil Vang, vrstnik iz sosednje vasi, s katerim je pravzaprav prostovoljno sedla na motor. Za trenutek se zdi, da bo mimogrede, skoraj neopazno, zdrsnila v enako usodo kot pred njo starejša sestra in mama. V vrtincu hitrega sosledja dogodkov je položaj videti vse bolj zamotan: v kaj lahko deklica pri 14 letih privoli? Pred kakšne odločitve ne bi smela biti postavljena? Kakšna je zanjo sploh alternativa? ("Kdo bo pa zdaj hranil prašiče, kadar bom pijana?" se užaljeno na glas sprašuje Dijina mama.) V vsem tem kaosu glasnega prepiranja in denarnih ponudb ženinove družine nenadoma postane jasno predvsem nekaj: Di se ne želi poročiti.

Kljub temu Otroci megle Vanga ne naslikajo kot negativca. "Otrok sem še, ne vem, zakaj sem jo ugrabil," fant prostodušno izjavi na neki točki. Avtorica se zaveda, da patriarhalni običaji škodijo vsem: "Če na razmere gledamo samo iz perspektive žensk, morda ne vidimo cele zgodbe. Tudi na fante in moške ima ta kultura ogromen vpliv. Videla sem, kako strtega srca in nesrečen je bil še 15 let po svoji 'ukradeni' poroki Dijin oče. Tudi fantje so se mi smilili v tem položaju."

Kako posneti intimen portret skupnosti, če ne govoriš njenega jezika?
Diem je v trenutku najhujšega konflikta (puljenje za Di skoraj postane dobesedno fizično soočenje) že popolnoma opustila držo zunanje opazovalke: slišimo jo, kako izza kamere moleduje in Di za roko vleče nazaj v varni objem svojcev. Razumevanje razmer ji je dodatno oteževalo to, da s svojimi portretiranci pravzaprav ni govorila istega jezika. "Jezika Hmongov ne govorim. Di in njen oče sta mi praviloma poskušala v vietnamščini pojasnjevati, kaj se dogaja. Ko pa se je dogajala ugrabitev neveste, seveda ni bilo nikogar, ki bi mi sproti razlagal, kaj se dogaja. Takrat sem delno izgubila zaupanje v Dijine starše: meni sta v vietnamščini govorila, da ne bosta privolila v ugrabitev in da bosta fanta nagnala, na svoje oči pa sem videla precej drugačno sliko."

Vse posnetke, ki so takrat nastali, je lahko dala prevesti šele štiri leta pozneje, ko je bilo za njen film odobreno financiranje. "Ko sem bila v gorah, sem snemala bolj ali manj po občutku, ko sem dobila prevod, pa sem zgodbo veliko bolj jasno razumela." Nad tem, kar ji je uspelo ujeti s kamero, je bil pretresen celo njen prevajalec, sicer Dijin bližnji sorodnik. "Priznal mi je, da je šele na mojih posnetkih prvič videl celoten proces ugrabljanja neveste iz ženske perspektive. Takrat je prvič razumel, kako nasilna je ta tradicija do deklet."

Da bi lažje razumeli, zakaj Dijina oče in mama nista takoj kategorično zavrnila predloga o prodaji svoje hčerke, je treba vedeti, da je točno tako nastala tudi njuna zveza. "Dijino mamo je njen oče prav tako ugrabil. Ljubimec, ki ga je imela pred tem, si je zaradi tega vzel življenje. Njun zakon je bil zato že od začetka obsojen na propad; on je začel veliko piti, ogromno sta se prepirala, Di in njenega mlajšega brata sta včasih tepla. Ampak ko sem bila pri njih, mi seveda nista hotela pokazati svojih težav, zato so bila to mirnejša obdobja, vsi so bili prijaznejši drug z drugim. Kamera je na neki način postala posrednik med Di in njenimi starši."

Ta žalostna slika pa ne pomeni, da v družini ni bilo tudi ljubezni. "Mamo sem težko razumela, pa ne samo zato, ker ne govori vietnamsko: včasih se mi je zdelo, da podpira hčerkino izobrazbo, spet drugič, da bi raje videla, da se poroči. Včasih si je tudi premislila, zapleteno jo je bilo snemati. Dijin oče pa ni tako slab človek, kot se morda zdi. Rad je imel svojo hčerko in hotel ji je pustiti svobodno izbiro: če bo ostala v šoli – v redu, če se bo poročila – prav tako."

Poroka iz ljubezni – srečen konec?
Po silovitem prepiru in pogajanjih je Di vendarle dosegla svoje: z Vangom popijeta obredni kozarec "vina za razhod" in ženinova družina je prisiljena sprejeti zavrnitev.

Vseeno pa nam Otroci megle ne ponujajo spravljivega konca: v kratkem epilogu vidimo melanholično Di, ki razmišlja o svojem nepovratno izgubljenem otroštvu. "Di sem spremljala še eno leto po ugrabitvi in razdrti zaroki z Vangom. Filma nisem hotela končati z njunim razhodom, ker primarna tema mojega filma ni poroka, pač pa portret izginulega otroštva. Po razhodu se je vrnila v šolo, dobila nove prijatelje in učitelje ter zaradi vseh teh svoboščin dobesedno vzcvetela. Dobila je štipendijo za nadaljnje šolanje, kar je bil velik dosežek. Ampak pred približno letom dni se je zaljubila v fanta iz sosednje vasi in šolo obesila na klin. Zdaj že ima hčerko."

Diem priznava, da je bilo težko obdržati stik in da se ji Di ne oglaša več pogosto. "Nismo še imeli priložnosti, da bi film predvajali v Vietnamu, pa tudi Di ga še ni videla. Trenutno ima dojenčka in ni še bila cepljena, razmere s covidom pa so bile v Vietnamu precej težke. Filma ji nočem samo poslati po spletu, rada bi ji ga pokazala v živo."

Prva stopnička obetavne kariere
Diem verjame, da je svoje poslanstvo našla v dokumentarnem filmu, s katerim bo pripovedovala zgodbe iz svoje domovine. "Zdi se mi, da so mi še vedno najbližje zgodbe o otroštvu in ženskah v Vietnamu. Moškega sveta ne razumem čisto (smeh.) Rada bi tudi še naprej pripovedovala zgodbe etničnih manjšin, morda iz osrednjega višavja Vietnama. Zanima me njihov odnos do narave – lani sem imela že terenske priprave, tako da upam, da se bom lahko kmalu vrnila s kamero. Upam, da me bo spet našla zanimiva zgodba."