Kot je ob razstavi Podobe otrok v preteklosti, ki jo je ob mednarodnem dnevu otroka zdaj že precej oddaljenega leta 1979 organizirala slovenska Narodna galerija, zapisal Ferdinand Šerbelj, o pravem portretiranju otrok pravzaprav ne moremo govoriti pred 16. stoletjem. Šele humanizem je namreč odločneje uveljavil motiv otroka in šele v 16. stoletju nastajajo prvi samostojni portreti, kjer otroci niso več objekt ali simbol, kar je bilo značilno za srednji vek, ampak živa bitja z individualnimi potezami.
Prikupna in pražnje oblečena bitja
Vendar tudi tedaj to še niso bili 'naravni' portreti, ampak so bili otroci prej konstrukt družbenih predstav o otroškem svetu kot pa zares odraz otroškosti. Otroci so bili pomanjšani odrasli, držali so se togo in imenitno. V 19. stoletju z razmahom bidermajerske 'udobnosti' postanejo prikupna in pražnje oblečena bitja, še vedno pa ne najdemo otroškega nemira, zvedavosti in nagajivosti. Vseeno je 19. stoletje z realizmom prineslo tudi prave otroke na slikah, saj je ena izmed aspiracij slikarstva postala tudi odražanje in kritično vrednotenje socialnih razmer. V tej maniri sta pri nas med drugim slikala tudi Ivana Kobilca in Ferdo Vesel, za katera nam je direktorica Narodne galerije Barbara Jaki povedala, da sta to slovenska slikarja iz njihovih zbirk, ki sta slikanju otrok posvetila največ pozornosti: "Ferdo Vesel je avtor Dečka s kučmo (1889) in žanrskega prizora Slepe miši (1891). Izmed del Ivane Kobilce pa so razstavljene slike Deklica v rdečem brezrokavniku (1886), Pariška branjevka (1892) in Deček v mornarski obleki (1891/92)."
Ta čas zamejuje tudi zamah pariške razstave s podnaslovom Od Clauda Renoira do Pierra Arditija, ki se ne navezuje na slikarje, ampak na znane otroške modele, med katerimi sta bila tudi kasneje znani igralec Pierre Arditi in sin Pierra-Augusta Renoira. Zadnji je bil tudi eden tistih slikarjev, ki so upodabljanje svoje družine naredili za svojo (eno od) posebnost. V tem pogledu velja omeniti še Eugena Carriera, Mary Cassatt, Maurica Denisa in Pabla Picassa.
Porteti ljubljanskega meščanstva
Podatkov o takšnih družinskih opusih pri nas nimamo, zato pa so znani slikarji, ki so se v že omenjenem stoletju vzpona meščanstva, torej v 19. stoletju, uveljavili kot portretisti uglednih družin. Med temi Jakijeva izpostavi Matevža Langusa (1792–1855) in njegovi deli Portret Primičeve Julije z bratcem Janezom in Portret Karla Hummla ml. s konjičkom ter Mihaela Stroja (1803–1871), ki je med drugim leta 1844 naslikal Valentina Krisperja. Jakijeva še doda: "Med družinskimi portreti pri nas pa je Portret družine dr. Frušića, ki ga je naslikal Jožef Tominc (1790–1866), gotovo med najbolj znanimi deli 19. stoletja."
Že omenjeni Šerbelj sicer za enega izmed prvih znanih slovenskih slikarjev otroškega portreta imenuje Janeza Potočnika (1749-1834), ki je torej ustvarjal še v klasicizmu in zato tudi njegova podoba "ostaja ujeta v klasicistično mirnost". To velja tudi za Portret deklice s kužkom slikarke Elizabete Isabelle Mniszech (1797), ki je del razstave evropskih slikarjev, iz katere Jakijeva sicer izpostavi še Portret hčerke Evgenije (1931), delo italijanskega umetnika Cipriana Efisia Oppa.
Z Oppom smo tudi že pri 20. stoletju, ki ga je po Jakijevi nasploh zaznamovala tema družinskih portretov in portretov otrok, kar pri nas med drugim opazimo v opusih obeh Kraljev, Ivana Vavpotiča, Maksima Sedeja, Gojmira Antona Kosa, Marija Preglja, Gabrijela Stupice, Staneta Kregarja, Dore Plestenjak in nekaterih drugih.
Spomini na težavno togo sedenje
Če se še nekoliko vrnemo v Pariz, moramo omeniti, da je posebnost razstave tudi katalog, v katerem so objavljeni spomini nekaterih malih portretirancev, kot so hčerke Clauda Moneta, Maurica Denisa ter nečaki in nečakinje Andreja Deraina ali Pierra Bonnarda. Njihovi spomini na mukotrpno sedenje pri miru, ki so ga samovoljno večkrat prekinili s skokom za najljubšo igračo ali pod materino krilo, govorijo o tem, zakaj je portretiranje otrok posebej zahteven posel.
Mi dodajamo še pogled Barbare Jaki: "Glede zahtevnosti upodabljanja otrok, tako v žanrskem slikarstvu kot v smislu čistega portretiranja, je slikanje otrok večinoma zahtevnejše od običajnega portretiranja odraslih. Tej zahtevnosti ni vzrok otroški nemir, ampak predvsem to, da pri njih še ni razvita fiziognomija, ki na zunaj oblikuje individuum. Tako v tem primeru za doživeti portret ni dovolj le vešče podana topografija obraza in dodatkov, ampak spretnost umetnika, da pronicljivo prodre v otrokovo psiho, saj šele tako v posrečeni združitvi psihe in forme ustvari portret, ki ne prepriča samo kritičnega očesa, ampak prevzame tudi laika oz. ljubitelja umetnosti."
V galeriji si lahko ogledate nekaj portretov otrok slovenskih umetnikov ter slike s pariške razstave.