Kot osrednje spoznanje ob obisku razstave kuratorjev Lionella Puppija, Giandomenica Romanellija in Andrea Bellienija, ki še enkrat pod drobnogled postavi delo vplivnega Andrea Palladia (1508-1580), je Palladiev dihotomni odnos z Benetkami. Mesto namreč Palladia nikoli ni povsem sprejelo. Četudi so se vplivni Benečani pri snovanju nekaterih večjih urbanističnih predelav mesta s Palladiem radi posvetovali in mu zaupali tudi gradnjo svojih vil na celini, nikoli pa večjih rezidenčnih objektov v sami La Serenissimi, prav tako pa Palladio ni nikoli postal beneški državljan. Razlogi za to niso povsem jasni, zelo verjetno pa je ob njihovem iskanju treba upoštevati na nezdružljivost Palladievih tesnih vezi s plemstvom iz Vincenze ter morebitne navezanosti na beneško oblast.
Odpiranje beneškega urbanega tkiva
Vseeno je avtorju vplivne teoretske študije I quattro libri dell'architettura (Štiri knjige o arhitekturi), ki jo je leta 1570 izdal prav Benečan Domenicho de Franceschi in ki je tako imenovani palladianizem za eno najbolj referenčnih linij arhitekturnega snovanja ustoličila za več stoletij, uspelo trajno zaznamovati Benetke. V tem pogledu je eden najzanimivejših dejavnikov razstave Palladievo razmišljanje o preobrazbi tako imenovanega 'bazena' sv. Marka oziroma trga sv. Marka in njegove bližnje okolice. Palladio je namreč predvidel odprtje predela ob severni steni bazilike, kjer je bila prej le ozka ulica, danes pa je tam Piazza Leoni. Podobno odpiranje prostora za druženje in trgovino je Palladio predvidel ob obeh iztekih mosta Rialto. Palladia v tem primeru niso upoštevali, kot so zavrnili tudi njegov načrt za most, ki ga je bilo treba po zrušitvi starega leta 1524 zgraditi na novo.
Podobno kot Palladievega so Benečani zavrnili tudi predloge v Benetkah z več realizacijami zastopanega arhitekta Jacopa Sansovina in Vignole, še danes pa stoji most, zgrajen po tedaj sprejetih načrtih Antonia de Ponteja. Temu sicer ne gre oporekati lepote, vendar pa je zavrnjeni Palladiev predlog vseeno mogoče razumeti kot izgubljeno priložnost. S Palladievim Rialtom bi Benetke dobile enega najbolj monumentalnih mostov, ki bi odkrito bival v vmesnem prostoru med klasično kategorijo mosta in stavbnega kompleksa, v zasnovi zelo podobnega Plečnikovemu konceptu ljubljanskih tržnic. Prostori za trgovsko dejavnost bi se na mostu vrstili kar štiriredno, krona mostu pa bi bilo objekt, zelo podoben klasičnemu antičnemu templju.
Cerkev kot adaptirani antični tempelj
Omembo antičnega templja lahko izkoristimo kot izhodišče za prenos težišča besedila k Palladievi tematizaciji cerkvenega objekta. V Benetkah je Palladio s svojim posegom zaznamoval več cerkva. V več primerih je šlo za predelave starejših pročelij, v celoti pa je Palladio zasnoval cerkev Il Redentore na otoku Giudecca in cerkev v sklopu samostanskega kompleksa na otoku San Giorgio Maggiore, katere pročelje pa so po Palladievi smrti oblikovali po načrtu Vincenza Scamozzia. Prav tako pa je poteze palladianstva najti tudi v znameniti cerkvi Santa Maria della Salute. Zdaj je terjana vrnitev k sklicu na antiko, kajti Palladio se je pri načrtovanju cerkva ukvarjal predvsem z vprašanjem adaptacije klasične tempeljske zasnove za potrebe Katoliške cerkve.
S priredbo antične arhitekture, na katero se je Palladio naslanjal kot veliki občudovalec Vitruvija, se je ukvarjal tudi pri načrtovanju podeželskih vil za beneško meščanstvo in aristokracijo. Ob načrtovanju je namreč preučeval domove antičnih Rimljanov in poskušal nekatere njihove prvine ohraniti kot temeljne tudi v domovih svojih sodobnikov. Kot je opazno tudi na razstavi, se je Palladio sicer občasno zavestno odmaknil od norme klasične arhitekture - predvsem ob razvrščanju stebrov -, kajti njegova misel je veljala najprej ustvarjanju največjega estetskega učinka, zaradi katerega je bil tako občasno pripravljen 'žrtvovati' tudi svoje vzornike.
Med njimi je bil tudi Alberti, ki ga je Palladio poleg Vitruvija priznaval za največjo avtoriteto med arhitekturnimi teoretiki. In če že govorimo o Palladiu kot o teoretiku, dodajmo, da ravno njegovo teoretsko delo izraža izjemno samozavest tega arhitekta, o katerem so dejali tudi, da njegovo delo povzema bistvo visoke renesanse, ki jo zaznamujeta umirjenost in harmoničnost arhitekture. Drugače kot drugi teoretiki je namreč Palladio teoreme, zapisane v Štirih knjigah o arhitekturi najraje ponazarjal kar s svojimi načrti in ni iskal primernih vzorov v arhitekturni klasiki; razen kadar je bilo zaradi njegovega seveda premajhnega opusa to potrebno. Tako je že Palladio sam pudaril tezo, ki velja še danes, da je njegov opus mogoče primerjati s 'temeljnim katalogom' večno aktualne klasike.