Rupnik je z mozaiki opremil številne kapele po vsej Evropi, leta 1999 pa na povabilo Janeza Pavla II. tudi papeško osebno kapelo Redemptoris Mater v vatikanski apostolski palači.

Rimskokatoliška cerkev letos obhaja sveto leto, posvečeno usmiljenju. Papež Frančišek je 8. decembra, na dan, ko je Cerkev praznovala 50. obletnico konca prelomnega drugega vatikanskega koncila, odprl sveta vrata v Baziliki svetega Petra, vrata, ki so bila 15 let zaprta, potem ko jih je leta 2000 zadnji odprl papež, danes svetnik, Janez Pavel II.

Za Frančiškom je v baziliko, prvič v zgodovini, vstopil še en papež, zaslužni papež Benedikt XVI., ki od odstopa februarja 2013 živi v samostanu na vatikanskem griču. Sveto leto je za vernike priložnost, da z molitvijo in pokoro dobijo posebno odpuščanje za svoje grehe. V Rimu v prihodnjih mesecih pričakujejo več milijonov romarjev.

Praznovanje jubileja svetega leta izhaja iz hebrejskega izročila, Judje so s trobljenjem na jobel, ovnove rogove, oznanili vsako petdeseto leto, ko je počivala zemlja, ko so morali osvoboditi sužnje in odpisati dolgove. Prvo sveto leto v tradiciji Rimskokatoliške cerkve je leta 1300 razglasil papež Bonifacij VIII., zadnje Janez Pavel II.

Redni jubileji se običajno zvrstijo na četrt stoletja, papež pa lahko za poseben namen razglasi tudi izredno sveto leto, kot je tokratno, ki je posvečeno usmiljenju kot eni osrednjih prvin katoliškega verovanja.

A Frančišek ne ravna kot njegovi predhodniki. Jubilej je marca razglasil nepričakovano in na veliko presenečenje vseh, celo nekaterih najožjih sodelavcev, predvsem pa italijanskih in rimskih oblasti, in ko je bil konec novembra na obisku v treh afriških državah, ga je želel začeti tam, na robu sveta. Za Frančiška obrobje in center ne obstajata, svet je zanj kot polieder, v katerem smo združeni vsi, vsak v svoji različnosti. Prva sveta vrata je tako odprl v katedrali v Banguiju v Srednjeafriški republiki.

Še bolj je presenetila njegova napoved, da bo sveta vrata odprl ne le v rimskih bazilikah, svetem Petru in svetem Janezu Lateranskem, temveč tudi na mestu, ki ni cerkveno posvečen: v zavetišču za brezdomce, ki ga na glavni rimski železniški postaji upravlja rimska Karitas. Mozaik nad vrati, vpetimi v marmorno pročelje fašistične arhitekture poslopja, je izdelal slovenski teolog in umetnik, jezuit Marko Rupnik.

Marko Rupnik in študijsko-raziskovalni center Ezio Alletti, ki ga vodi v Rimu, so na papeževo željo tudi avtorji prepoznavnega napisa in znaka svetega leta ter obredne knjige evangelijev, ki so jo uporabili pri otvoritveni slovesnosti v Vatikanu.

Z mozaiki ste opremili številne kapele po vsej Evropi, leta 1999 na povabilo Janeza Pavla II. papeško osebno kapelo Redemptoris Mater v vatikanski apostolski palači. Kako je prišlo do naročila za izdelavo logotipa letošnjega svetega leta?
Poklical me je monsinjor Rino Fisichella, predsednik Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije, in mi strogo zaupno dejal: jutri bo oklicano novo sveto leto, tega še nihče ne ve, tebe pa prosimo, da nam narediš logotip. Do jutri. Takrat sem bil v severni Italiji, kjer smo delali neki mozaik. In kaj sem hotel? V enem popoldnevu sem se uspel toliko zbrati, da sem izdelal štiri predloge in jih po elektronski pošti poslal Fisichelli. Tega, ki ga zdaj gledamo, je potem izbral papež.

Katere vsebine ste želeli poudariti? Kaj se vam je zdelo pomembno?
Dejansko se mi je zamisel za logotip, ki ga je papež izbral in ki mu je, kot sem lahko tudi sam videl, zares všeč, porodila še med pogovorom s Fisichello. Takoj sem namreč pomislil nanj, na tega papeža, na to, kako pogosto poudarja bližino Cerkve človeku, bližino Kristusa najšibkejšemu, najslabšemu, najgrešnejšemu. Ves čas govori o vonju po ovcah, s katerim mora biti prežet pastir, in mislil sem si: čudovito, Efrem Sirski je v četrtem stoletju zapisal himno, ki govori o tem, kako gre Kristus po smrti v kraljestvo mrtvih, v predpekel, in si tam kot dobri pastir nadene na ramena mrtvega Adama. Takoj se mi je zdelo, da bo papežu to všeč, saj vedno poudarja, da Bog vključuje drugačnega, da v svojo ljubezen vključuje tudi tistega, ki je najbolj drugačen od Boga, torej grešnega in mrtvega. To se mi je zdel za današnji čas najpomembnejši poudarek.

Katere so preostale prvine podobe? Ali je za Kristusom križ?
To ni križ, to so podboji vrat kraljestva mrtvih, ki jih je Kristus zrušil s svojo smrtjo in jih poteptal. To so podobe in prvine starodavne ikonografije prvega tisočletja. Adama, ki si ga Kristus nadene na rame in mu vrne življenje, sem izrisal tako, da se njegovo oko prekrije, poistoveti, zlije s Kristusovim. Kristus gleda z Adamovimi očmi in Adam gleda s Kristusovimi očmi. Sveti Atanazij, veliki grški oče, cerkveni učitelj iz prvih stoletij, pravi, da se je Bog v Kristusu 30 let učil živeti na način človeka, da bi se mi lahko učili živeti na božji način. In zdi se mi, da v Kristusu Bog gleda na nas s človeškim očesom, mi pa v njem gledamo sebe in druge z njegovim očesom in njegovim usmiljenjem.

In tole ste skicirali takoj, ko ste odložili telefon?
Prvo skico sem izrisal z risarskim ogljem, ker je bila to edina stvar, ki sem jo imel pri sebi. Naredil sem veliko, več kot kvadratni meter veliko skico tega prizora, jo fotografiral in stekel v bližnji grafični studio tam pri Vareseju, kjer smo delali. Z grafikom sva pozno popoldne skice obdelala, nato pa sem jih poslal v Vatikan.

Imajo tudi barve, ki ste jih uporabili, poseben pomen?
Vidimo elipso s tremi temnimi modrimi barvami, v starih časih je veljalo, da je božja skrivnost onstran tistega, kar lahko spoznamo, ker ji nikoli ne pridemo do kraja. Tudi to je podoba, ki jo uporablja Efrem Sirski, ki pravi, da je božja ljubezen kot vodnjak, iz katerega pijemo, in več kot spijemo, bolj je vodnjak poln in nikoli se ne izprazni. Ostaja onstran tega, kar doživimo. Sredi te temine stoji belina Kristusa, kar pomeni, da se bo vsa kozmična svetloba, vsa sončna svetloba iztekla, ostala bo samo božja ljubezen, ki nikoli ne mine. To bo edina luč, kot beremo v Razodetju; v novem Jeruzalemu ne bo sonca, ne lune, edini izvor luči bo jagnje, ki je bilo darovano, se pravi, izraz očetove ljubezni.

Kako se je papež odzval na vaše delo?
Papeža sem srečal, ko smo mu s pavlini, Družbo sv. Pavla, predstavili Evangeliarium za letošnje sveto leto, ki ga skoraj v celoti sestavljajo podobe z naših mozaikov. Na naslovnici in na zadnji strani sta miniaturna mozaika, v katerih so nekateri kamenčki celo manjši od milimetra, veliki celo samo za tretjino milimetra, ne vem, ali si predstavljate. Uporabljati smo morali posebne pincete, da smo jih izdelali, in takrat sem videl, da je papežu ta logotip res všeč. S prstom je šel in pobožal to tretje oko in rekel: to je res razodeto. Človek mora pogledati vase, mi smo tudi do samih sebe lahko neizprosni ali tako zelo ideološko usmerjeni do drugih, medtem ko je naučiti se gledati sebe, svojo zgodovino in druge z očesom dobrote po mojem mnenju res nekaj modrega v življenju.

Kako pa ste dobili naročilo za izdelavo svetih vrat v razdeljevalnici hrane Karitasa v Rimu, ki jih je 18. decembra odprl papež?
S predsednikom rimskega Karitasa se že dolgo poznava, ko je bil župnik, me je večkrat povabil, da sem vodil duhovno obnovo, bil je zelo dejaven, ustvarjalen župnik. Poklical me je, potem ko sta s kardinalom Vallinijem, ki je papežev vikar za mesto Rim, spoznala, da bodo ta vrata nekaj posebnega, kajti prvič se je zgodilo, da sveta vrata, vrata usmiljenja, postanejo navadna vrata v neko obednico.

To so namreč čisto navadna vrata v menzo Karitasa, nad katerimi je zdaj vaš mozaik.
Točno tako. To so vrata, ki se bodo vsak dan odpirala, skozi katera bodo hodili brezdomci, ubogi in tisti, ki jim bodo pomagali, jim stregli in jim kuhali. To so vrata obednice in to se mi zdi nekaj izrednega. Samo če človek doživi, da ga je Bog vključil v svojo ljubezen, potem lahko ljubi. Nad vrati sem napisal Porta Caritatis, Vrata Ljubezni, ker se mi zdi, da samo kdor je ljubljen, lahko ljubi. Vedno obstaja nevarnost, da delam dobro zato, da bi tudi nekaj dobil, toda kdor je doživel ljubezen, jo bo zastonj razdal, zastonj smo prejeli, zastonj dajemo.

Kako dolgo bo mozaik ostal nad vrati?
Tako dolgo, dokler bo tam zavetišče Karitasa, ki je prostore pred štirimi desetletji dobila od Italijanskih železnic.

Kako ste financirali projekt?
Mozaik smo umetniki Karitasu podarili. To je bil edini način, da te podobe sploh izdelamo, da jih izdelamo iz naše ljubezni do tega prostora, do teh ljudi. Nekateri med prostovoljci so že zelo stari, desetletja ure in ure brezplačno delajo za uboge v Rimu. Nekatere tudi osebno poznam. In zdi se mi prav in lepo, da se njihov krog vedno širi.

Mojca Širok, RTV Slovenija