vse ustavne pravice. Te dni se je francoski filozof, pisatelj, esejist mudil v Ljubljani, kjer je nastopil v okviru 31. knjižnega sejma.

Eden izmed vodilnih francoskih intelektualcev je znan po svojih izzivalnih stališčih, jasno podpira ZDA in Izrael kot tudi Hollandove vojaške poteze. Pravi, da se v trenutni vojni morajo združiti Rusija, Francija, Velika Britanija, Irak, Iran, Kurdi in Združene države, njegova že omenjena izjava po napadih v Parizu pa napoveduje temne čase, v katerih se ne sme vdati. Povod Brucknerjevega obiska je bil sprva povsem literarne narave, lani je pri založbi Modrijan izšla njegova romaneskna avtobiografija Pridni sinko, ki je bila tudi središče pogovora v Cankarjevem domu, ki ga je vodil prevajalec knjige Jaroslav Skrušny.

Prava vojna poteka v Evropi
Čeprav sta bila v središče pogovora postavljena roman in avtorjevo življenje, se je Bruckner sam lotil aktualnih tem in pred ne čisto polno Linhartovo dvorano razgrnil vsaj del svojih nazorov. Kot je povedal že v pogovoru v Odmevih, vidi rešitev trenutnega položaja v t. i. zmernem islamu, kar pa se po njegovem mnenju ne bo zgodilo v času našega življenja ali življenja naših otrok, temveč bo to moral biti dolgotrajen proces. Trenutno stanje označuje za vojno in pravi, da bo ''vojna dolga, ker ni sovražnika'', k temu pa je prav tako v Odmevih dodal, da se ''bojujemo na Bližnjem vzhodu proti skupini Islamski državi'', vendar pa ''prava vojna poteka v Franciji in Evropi, kjer so skrajneži, ki se skrivajo za muslimanskim prebivalstvom. To ni običajna vojna. To je naša težava.''

Ker pa je pogovor v Cankarjevem domu izhajal iz avtobiografskega romana, tam o islamistih Bruckner ni natančneje spregovoril, se je pa dotaknil enega izmed temeljnih problemov džihadizma, ki se mu pridružuje vse več mladih evropskih fantov. Po njegovem mnenju gre tu za temeljni strah pred svobodo, zaradi katerega ''mladi ljudje niso sposobni živeti kot svobodni možje in žene''. Kot pravi, vidijo ''smrt kot največje darilo, ki ga lahko dajo (nam) živim''; in k temu dodaja, da vse, ki se pridružujejo Islamski državi, ni strah smrti, temveč jih je strah življenja in s tem svobode in možnosti zmote. A tudi to po njegovem prepričanju ni povsem res. To dokazuje eden od napadalcev Salah Abdeslaman v Parizu, ki se je zadnji hip premislil in zbežal v Nemčijo, da ga Islamska država ne bi ubila.

Sodobna ''ultraliberalna'' vzgoja
Da mladina išče nadomestke v nasilju, bi po njegovem mnenju lahko bila kriva tudi "ultraliberalna vzgoja" zadnjih desetletij, ki "proizvaja" mladino brez kompasa. "Vsi, ki jih navdušuje džihadizem, iščejo gospodarje, ki zaukažejo," meni Bruckner. Po njegovem mnenju je sicer mogoče biti uspešen pri vzgoji, ne da bi padli v skrajnosti starševskega nasilja ali v stanje, ko si starši ne upajo svojemu otroku ničesar reči. "To so končne posledice revolucije 60. let."

Izpod krempljev tiranskega očeta
Kljub načetim aktualnim temam pa se je pogovor s Skrušnyjem vrtel predvsem okoli Pridnega sinka in generacije 68'."Gre za izpoved resnice o samem sebi," je povedal Bruckner in svoje delo označil za terapevtsko pripoved, s katero se je osvobodil sovraštva do avtoritativnega očeta, ki je bil "nostalgik po tretjem rajhu". Ne glede na to, da se, kot je hudomušno pripomnil, ni krščansko se osvobajati bremena, ki ga nosimo, je bilo pisanje romana predvsem to. Od očeta je proti koncu njegovega življenja pričakoval pojasnila in tudi opravičila za tiransko despotsko obnašanje do njega in njegove mame (kot piše v romanu je bil do njiju grob tako fizično kot psihično), pa tega ni dobi. In da ne bi postal ujetnik človeka, ki ga sovraži, se mu je uprl, se od njega oddaljil, na koncu pa mu, da sam ne bi postal takšna pošast, odpustil. "Treba je razumeti drugega," je opozoril.

Nadomestni očetje, veliki filozofi
Vendar pa se Brucknerjeva knjiga ne loteva le njegovega biološkega očeta, temveč tudi intelektualnih očetov, ki jih je spoznal s prihodom v Pariz konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Med njimi sta bila tudi Jean Paul Sartre, ki je bil, kot meni Bruckner, neverjetno slep za dogodke okoli sebe – v Berlinu leta 1933, na primer, ni opazil kaj se dogaja – in je bil pravzaprav ''filozof angažmaja, ki se sam nikoli ni angažiral''. O Rolandu Barthesu pa je povedal, da jih je naučil brati klasike in da je bil izjemen stilist, ki ga je prežemala globoka žalost.

Skupina novih filozofov
Govori tudi o skupini mladih, ki so spomladi leta 1968 sodelovali v študentski revoluciji, a so se pozneje obrnili proti nekdanjemu razmišljanju in postali znani kot "novi filozofi". Ti so bili po Brucknerjevih besedah igralci v zadnjem dejanju protitotalitaristične misli v Franciji, ki se je razvila z Albertom Camusom po drugi svetovni vojni.

Če so v teh dvomesečnih študentskih protestih menili, da gre za veliko proletarsko revolucijo, se Bruckner temu danes smeje. V resnici je šlo za pokop velikih komunističnih idej, razpad komunizma v Franciji. "Šlo je za gibanje, ki je pripeljalo nov veter in prekinilo s fascinacijo zahodne inteligence ne le nad Sovjetsko zvezo, tudi nad maoizmom, vietnamizmom, kastrizmom, vsemi avanturami, iz katerih še nismo popolnoma izšli in ki so pripeljale tudi do današnjega džihadizma," trdi Bruckner.