"/.../ Sem malomeščan in nagnjen k temu, da vse dramatiziram." To je izsek iz Pasolinijeve pesmi Who is me? (Kdo sem?), ki nikakor ni le v Pasolinijevih besedah še enkrat podana kritika meščanstva, ampak razkriva tudi marsikaj o njegovi osebnosti, ki zaradi mita, spletenega okoli nje, največkrat ostaja onkraj kritičnega ovrednotenja. Pogosto se namreč Pasolinija, sicer nedvomno odličnega filmskega ustvarjalca, dramatika, pisatelja, publicista, slikarja, brez misli na njegovo zasebno življenje in nazore ocenjuje kot eno maloštevilnih javnih osebnosti, ki so sredi 20. stoletja ohranjale tako rekoč popolno intelektualno svobodo in ki jim niso pripisovali senzacionalizma in naivnega boja zoper novo tehnologijo, ko so v duhu kulturnega pesimizma izjavljale, da je edina mogoča rešitev proti "terorju potrošništva" prepoved televizije.
Vrednotna dihotomnost
Ob razstavi v berlinski Hiši književnosti (Literaturhaus) pa so se vendar pojavili tudi klici k priznanju, da bi bilo Pasolinijevo delo vsaj v nekaj pogledih in vsaj občasno mogoče označiti kot "veliko hrupa za nič" in ustvarjeno v duhu sodobnega spektakelskega hrepenenja po 'udarnem', ne smemo namreč pozabiti, da je Pasolini, ki je bil obenem odkrit glede svoje homoseksualnosti, ki je slavil delavca in ki je nasploh veljal za rušitelja tabujev, oster nasprotnik ločitve in splava in v tem uglašen s Katoliško cerkvijo in z vsemi italijanskimi varuhi morale. In če so ga predvsem v zadnjem desetletju življenja pred brutalnim in še danes nepojasnjenim umorom fotografi najraje upodabljali s knjigo v roki, kot neke vrste osamljenega erudita, je v sebi ostal častilec razigranega deškega joie de vivre. V tem je videl izraz 'čistega življenja', značilnega za predindustrijsko dobo.
Nujen konec s Salom
Kot v časopisu Die Welt piše literarni kritik Tilman Krause, Pasolinijeva smrt v neke vrste metafizičnem smislu ni bila presenetljiva. Režiser, ki je italijanski film zaznamoval s pikaresknim neorealizmom, namreč po svoji veličastni življenjski trilogiji tako rekoč ni mogel več ustvariti ničesar večjega. Filmom, v katerih je izhajal iz treh veličastnih literarnih del, Chaucerjevih Canterburyjskih zgodb, Zgodb iz 1001 noči in Boccaccievega Dekamerona, je lahko sledila obravnava le še ene teme. Smrti. Tudi sicer se je v Pasolinijevem poznem življenju zdelo, da ga zmore zares očarati le še tisto, kar je povezano s smrtjo.
In tako se tudi zdi, da noben drug film ne bi mogel Pasolinijeve kariere skleniti tako dobro kot eden najbolj zloglasnih filmov 20. stoletja Salo ali 120 dni Sodome, s katerim je Pasolini ilustriral svojo tezo, da smo po koncu druge svetovne vojne počasi utonili v nov, še bolj perfiden fašistični sistem. Pri tem gre predvsem za fašizem, utemeljen na 'pogoltnem' užitku, na požrešnosti, ki naj zadovolji vse najbolj nizkotne telesne potrebe; njih zadovoljitev pa le še približuje smrt in stopnjuje moč tanatosa, ki v zadnjem trenutku nadvlada vse druge človekove gone, ne le erosa kot njegov protipol, ampak postane edino vodilo sploh.
Ateist, ki je verjel v naravo
Pier Paolo Pasolini je posnel le nekaj več kot deset celovečernih igranih filmov, vendar je z njimi zapustil tudi enega najbolj koherentnih filmskih opusov 20. stoletja. Njegovi filmi, ki se ukvarjajo s propadanjem morale, krožijo okoli pojma svetost narave, v katerem se je izražal Pasolini kot neke vrste deist, prepričan o tem, da je svet v sebi in na sebi svet sam za sebe. Vse, kar porodi, je lepo in vse porojeno, kar človek ukroji po svoji meri, utegne postati grdo. Bil je sicer izpričani ateist, vendar je Pasolini s svojim poetičnim opusom vendar lahko razumljen kot eden največjih vernikov, vernikov vsega v vseh svojih pojavnostih.