Verski reformator Jean Calvin, razstave o katerem so ta čas med drugim na ogled v Nemškem zgodovinskem muzeju v Berlinu, v muzeju reformacije v Ženevi in v Strassbourgu, si za vodilo ni vzel le nasprotovanja maksimi Ciprijana, kartagenskega škofa in vplivnega krščanskega pisca iz 3. stoletja: „Nihče ne more šteti Boga za očeta, če ne šteje Cerkve za mater,“ ampak se je v zgodovino vpisal predvsem kot avtor oziroma elaborator ideje o predestinaciji. „Bog je v Calvinovi predstavi nekaj, kar je neskončno nad človekom, nekaj skritega in skrivnostnega, človeka neskončno presegajočega.“ (Smrke, Marjan: Svetovne religije) Ta skrivnostni Bog naj bi že vnaprej izbral posameznike, vredne zveličanja, ne da bi ti vedeli, da so bili vključeni v srenjo izbrancev, iz katere jih ne morejo izriniti tudi zagrešitve grešnih dejanj.
Prav ta negotovost, povzročena z odsotnostjo védenja, ali je posameznik izbran ali ne, je vernike pahnila v hudo eksistencialno krizo, pot iz nje so skušali najti v 'znamenjih'; iskali so posebna znamenja, po katerih bi mogli sklepati o svoji usodi v večnostni perspektivi. Ker jih niso našli, so jih izumili. Vsaj to je bila misel Maxa Webra, po katerem so kalvinisti delovno uspešnost razumeli kot znamenje predestinirane izbranosti, iz česar je izšel miselni kompleks, katerega sidrišče je bila individualna pridobitnost, pojmovana kot dolžnost, ki jo narekuje Bog. Od tod pa je le še korak do rojstva kapitalizma, sistema, ki še vedno obvladuje naša življenja.
Calvinov prispevek k oblastnemu sistemu ZDA
Weberjanski dispozitiv ohranja mesto med najbolj znanimi sociološkimi teorijami, a prav tako je tudi ena najpogosteje bičanih. Zgodovinar Herbert Lüthy je tako menil, da je bila za gospodarski vzpon protestantskih dežel pomembnejša oporečniška, uporniška narava protestantizma, Richard H. Tawney in Hugh Trevor-Roper sta ugotovila, da je bila pomembna družbena obrobnost protestantov, Michael H. Lessnoff pa piše, da „kalvinistov v gospodarsko uspešnost ni toliko vodila želja po uspehu v svetu (kot dokaz izvoljenosti), ampak predvsem stremljenje proti 'grehu lenobe'“ (ib.). Malo manj znane kot teze o povezanosti kalvinističnega nauka z vznikom kapitalizma so nocije, ki v kalvinizmu oziroma v z njim povezani obliki teokratske države (začasno je bila vzpostavljena v delu današnje Švice) iščejo izvore reprezentativne demokracije in – ožje zamejeno – še posebej ameriškega sistema federalne demokracije. Skopo pojasnilo: doktrina človekove grešnosti naj bi pomagala pri uveljavitvi sistema „checks and balances“, Calvinove ideje pa naj bi bile tudi predhodnice ustavni kodifikaciji verske svobode.
Vprašanje, kaj z umetnostjo
O vzrokih in povodih za reformacijo je bilo napisane na tisoče strani, od katerih nekatere kot ključni dejavnik štejejo celo domnevni prvi znak vzpona nemškega nacionalizma, zaradi katerega se želijo nekateri nemški vojvode in knezi ogniti tako imenovanemu 'ultramontanizmu', nesporno pa je, da so reformisti kot gonilo svojega delovanja med drugim izpostavljali stud do skorumpiranosti papežev, vdora razvrata, supersticij in magije v poznosrednjeveško Cerkev ter splošnega 'valjanja' v razkošju, ki je zaznamovalo življenje cerkvenih dostojanstvenikov. Temu so se postavili zoper tudi s tezo o nujnosti revne Cerkve, kar je za trenutek že napovedovalo zaton upodabljajoče umetnosti, ki se je na prelomu 15. v 16. stoletja še vedno močno naslanjala na Cerkev.
Nove linije likovnih upodobitev
Do zatona ni prišlo in prav protestantizem stoji na začetku zagona novih linij likovne umetnosti. Če v precep vzamemo kalvinizem, ugotovimo, da se v njegovo ideacijsko strukturo še posebej ni mogla vključiti katoliška cerkvena ornamentika. Sledila je prepoved razpel ter kipov in slik svetnikov, ki bi bolj kot kaj drugega spodbujale neplodno malikovanje praznih ikon. A ravno novi pristop k posvetnem življenju, ki ga je spodbudila kalvinistična etika, je spodbudil tudi razvoj nove umetnosti. Predvsem je to veljalo za Nizozemsko, kjer se razvijajo upodobitve arhitekture, tihožitja – ta pogosto obujajo človekovo grešnost in smrtnost -, krajinarstvo in prve upodobitve vsakdanjega življenja, ki jih zaznamuje živahna razrahljanost kompozicije, dotlej neznana v slikarstvu.
Ob tem je treba opomniti, da se te upodobitve pogosto izmikajo realistični gesti in protagoniste upodabljajo z mislijo na religijski ideološki korpus, kar je med drugim zaznavno v upodobitvi meščanov kot častitljivih osebkov, katerih sama podoba govori o tem, da so tako rekoč že med izbranimi. Pogoste so upodobitve kreposti in grehov, ki recepcijo doživijo tudi v znamenitih Brueglovih Pregovorih, že v obdobju neposredno pred reformacijo pa tudi v Boschevih nadrealističnih, a vendar z zelo trezno in pronicljivo refleksijo resničnega sveta zaznamovanih slikarijah. Vsem kalvinistom nova sproščenost v umetnosti vendar ni bila povšeči. O tem na primer pričajo tudi spori med liberalnejšimi in ortodoksnimi kalvinisti glede uporabe orgelske glasbe v liturgiji; a čeprav lahko to sproščenost pojmujemo kot nezvestobo, celo drobno hipokrizijo in deviacijo od izvirnega idejnega korpusa, smo danes vendar lahko srečni, da so prevladali ohlapnejši nazori, katerih nosilci so nam zapustili nekaj odličnejših primerkov likovne umetnosti 16. in 17. stoletja.
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje