Dragan Mitić je kot teorijski jedrski fizik leta 1979 zmagal na natečaju za mlade fizike in iz Niša prišel na Institut Jožef Stefan v Ljubljani. Kariero je nadaljeval na Ministrstvu za varstvo okolja in urejanje prostora ter Hidrometeorološkem zavodu Republike Slovenije. Sprva kot strokovnjak za postavitev ekoloških informacijskih sistemov ter kot vodja skupine za sevanje in kot vodja mreže za zgodnje opozarjanje pred povečano radioaktivnostjo. V tem času je vodil in sodeloval pri izvajanju obsežnih projektnih nalog s področja vzpostavitve ter delovanja in kontrole ter zagotavljanja kakovosti monitoringov kakovosti zraka, kakovosti voda ter področja ekologije. Zastopal je Slovenijo na zasedanjih Mednarodne agencije za jedrsko energijo.

Zgodnje opozarjanje na radioaktivnost
Kot najpomembnejši projekt je omenil vzpostavitev republiškega avtomatskega monitoringa radioaktivnosti: "Delal sem prav na področju, ki sem ga po svoje utemeljil. Postavil sem in razvijal avtomatski monitoring za zgodnje opozarjanje na radioaktivnost. Sprejet je bil kot osnovni model. Od Alžirije do Azerbajdžana so jim pomagali postaviti kopijo tega mojega modela. To je bila, na neki način, izpolnitev mojega življenjskega cilja. Uspelo mi je prav v tej problematiki, ki je zelo komplicirana in zelo nevarna zaradi tega, ker s čutili ne začutimo sevanja, narediti sistem, ki lahko zaščiti življenja velikega števila ljudi, če jih hitro opozori na nevarnost."

Izguba spomina
Uspešno kariero je prekinila nesreča. Po hudi poškodbi glave je izgubil spomin,
poldrugo leto preživel v rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani in se znova učil govoriti.

"Moje življenje se je spremenilo v trenutku, doživel sem večjo travmo, ko mi je na spolzkih tleh spodrsnilo in sem padel nazaj in z glavo udaril v neki oster rob tako, da me ni bilo. Nisem mogel govoriti, videti. Vse, kar sem imel v glavi, je pravzaprav izpuhtelo. Leto in pol so me v rehabilitacijskem centru Soča učili govoriti."

Ženino ime je pozabil, zapomnil pa si je verze pesmi, ki jih je napisal v mladosti. "Težko sem se spomnil besed iz vsakdanjega življenja, ti verzi pa so kar privreli iz mene. Pesem o dežnih kapljicah, ki sem jo recitiral medicinski sestri v Soči. Potem sva jokala tako ona kot jaz."

Umetnost kot navdih
Ko je Dragan Mitić okreval, se je spet posvetil svoji ljubezni – pisanju. Kot pravi, ga je vedno zanimalo, da se z besedami izrazi in da je pri tem drugim to lepo. Zdaj sodeluje na mednarodnih natečajih. Nekaj njegovih pesmi in zgodb je bilo objavljenih v dvojezičnem zborniku Biće bolje – Bo že. Na mednarodnem razpisu za najboljšo kratko zgodbo v srbščini, ki ga vsaki dve leti razpišejo Srbske nedeljne novine v Budimpešti, je dobil tretjo nagrado.

Lani je v različnih časopisih objavil 30 pesmi in zgodb. Piše v srbščini in slovenščini, med drugim tudi eseje. Tako je njegov esej Ab initio prišel v širši izbor najboljših esejev v Sloveniji pri reviji Sodobnost. Poleg pisanja se Dragan Mitić uspešno ukvarja tudi s fotografiranjem. Njegove fotografije so bile lani predstavljene na treh mednarodnih natečajih. Navdih pogosto najde v naravi: "Živim z rastlinami in jih vzgajam biološko. Med drugim jih uspešno cepim. Tudi na tem področju sem se našel," zaključi vsestranski Dragan Mitić.