Dobra polovica jih je prejela stroge opomine, 45 jih je moralo takoj v konfinacijo, ostale pa so postavili pred Posebno sodišče za zaščito države. Na drugem tržaškem procesu decembra 1941 je bil obsojen na 12 let ječe, vendar je njegova tragična življenjska zgodba ostala v senci deveterice obsojenih na smrt, med katerimi so bili Pinko Tomažič in še štirje protifašisti tudi ustreljeni na Opčinah.

Časnikar Peter Verč, vnuk Romana Pahorja, dedove zgodbe v knjigi Za vse, ne zase ne pripoveduje sam, temveč je to vlogo prepustil njegovi hčeri, teti Sonji. Odnos med očetom in hčerjo je res lahko bolj čustven, a zaradi osebne bližine tudi bolj stvaren, utemeljen na pisnih družinskih in drugih arhivskih virih. Verč jih je le izluščil iz bogate dokumentarne zapuščine in pričevanj Pahorjevih svojcev in sodelavcev ter jih povezal v celoto. Vse pisno gradivo je, tako zagotavlja, "prepisal dobesedno, s starinskimi izrazi vred, da bi bila čim bolj avtentično prikazana njegova osebnost in duh časa." Nastajajoči rokopis je sproti pošiljal teti, ta pa ga je po potrebi popravila ali dopolnila.

Pogosto prav s svojimi spomini na redka srečanja z očetom zapornikom. Podrobnosti o nekaterih obiskih se ji niso vtisnile v spomin, ni pa pozabila pretresa, ko jo je, petletno deklico, surovi paznik v koprskem zaporu, potem ko mu je povedala, da ji je ime Sonja, udaril in zakričal: "Tvoje ime je Sofia, piccola sciava …! Klofuta je pekla na licu, po katerem so polzele solze. Razumela sem, da ne bom smela zapeti Barčica po morju plava, ker je to bila pesem v jeziku, ki ga takrat nismo smeli govoriti …," je Sonja po dolgih letih opisala bridko doživetje.

Življenje Romana Pahorja, iskrenega rodoljuba, za fašistične oblasti pa "slovenskega nacionalista", je bilo ena sama kalvarija. Od prve obsodbe leta 1928 naprej je več časa prebil v konfinaciji, taboriščih in zaporih, tudi najbolj surovih z mučilnicami, kot na prostosti. Nad razmerami med prvim bivanjem na otočku Ponza v Tirenskem morju se ni pritoževal. Najel si je sobo, čez dan se je smel prosto gibati, dovolili so mu celo odhajati v Neapelj, kjer je študiral in opravil nekaj izpitov. Obiskala ga je tudi zaročenka Angela.

Leta 1936 se je kot soorganizator velikonočne obdaritve slovenskih otrok v Trstu in okolici znova znašel za zapahi. Druga konfinacija na predvečer vojne je bila veliko težja. Nasilje in pomanjkanje sta mu trajno načeli zdravje. Ob italijanskem napadu na Jugoslavijo so v Trstu zaprli tudi Angelo Pahor, zgolj zato, ker je bila njegova žena. Zaprta in preganjana sta bila tudi brata Karluči in Just, ki sta pobegnila v Jugoslavijo, a sta med okupacijo znova padla v roke fašistične policije.

Roman Pahor se je jeseni 1944, ko se mu je uspelo vrniti v Trst, pridružil Osvobodilni fronti in prevzel vodenje Rdečega križa. Na svojih nevarnih poteh, ko je sredi vojnega meteža posredoval pri iskanju in reševanju pregnancev in ujetnikov z obeh strani, se je znašel tudi med partizani. Spremljali so ga sumi in nezaupanje, ki se jih ni mogel otresti niti po vojni, čeprav so mu hkrati nalagali pomembne naloge. Težave je imel povsod, kjer se je zaposlil. Nazadnje je, čeprav brez oprijemljivih dokazov, nadenj padla celo senca sodelavca Udbe. »Marsikaj je možno,« na koncu povzema Peter Verč. Odgovor prepušča zgodovinarjem, sam pa verjame, »da je Roman Pahor v svojem življenju vedno ravnal po načelih človekoljubja«.
Pahorjeva predanost ciljem, ki jim je sledil, od organiziranja mladinskega gibanja do delovanja za Rdeči križ, je izražena že v naslovu knjige: Za vse, ne zase. Pri tem »zase« pomeni tudi starše, brata in lastno družino. Večina srečanj z bližnjimi je trajala le nekaj minut, tako da je vezi med njimi ohranjalo zlasti dopisovanje. Med prvo konfinacijo večinoma še v slovenščini, pozneje pa le v italijanščini in pod budnimi očmi cenzorjev.

O zvestobi in požrtvovalnosti Romana Pahorja so po njegovi prezgodnji smrti pri 48 letih spregovorili mnogi, ki so ga poznali. Med njimi tudi Boris Pahor: "… bil je človek zelo mirnega, pozitivnega značaja, človek brez velikih besed, ampak človek dejanj." Pozneje ga je pisatelj kot Roberta Preloga vključil v svoj roman Parnik trobi nji. Edini vidni spomin na naši strani je dvojezično poimenovanje ulice po njem v koprski Semedeli.

Iz oddaje S knjižnega trga.