Picasso je v zadnjih letih pred smrtjo predstavil lik mušketirja, izrazito možatega, a gizdavega moškega z mečem. Foto:
Picasso je v zadnjih letih pred smrtjo predstavil lik mušketirja, izrazito možatega, a gizdavega moškega z mečem. Foto:
Pablo Picasso: Homme à l'épée et la fleur (Moški z mečem in rožo, 1969)
V letih pred smrtjo se je Picasso začel ozirati k nekaterim starim mojstrom in od njih prevzel nekatere motivne prvine.

Oljna slika Homme à l'épée (Moški z mečem), naslikana leta 1969, je značilna za Picassovo pozno obdobje, ko je umetnik vedno več razmišljal o delih velikih mojstrov starejših obdobij in se v svojem slikarstvu tudi srečeval z delom Rembrandta in Velázqueza. Vez Picassovega slikarstva z delom starih mojstrov je prvenstveno ikonografija. V zadnjih letih svojega življenja je Picasso predstavil motiv mušketirja, moškega z mečem, ki ga je upodobil na več platnih, v njem pa je predstavil enega izmed svojih psiholoških avatarjev. Tako kot vsi prej je bil tudi ta zaznamovan z moškimi atributi, kot sta pipa in meč, in ki so pričali o Picassovem zavedanju lastne možatosti.

Nekaj Rembrandta, nekaj Shakespeara, nekaj očeta ...
V svojem tekstu o poznem delu Pabla Picassa je Marie-Laure Bernadac o novem Picassovem liku, ki ga je slikar predstavil leta 1966, zapisala, da gre za plemiča iz obdobja Siglo de Oro (španska zlata doba), ki je sicer pol Španec, pol Flamec, ljubi gizdava oblačila, predvsem pa veliki in s perjem okinčan klobuk. Omenjenih je bilo več mogočih virov tega Picassovega lika, "od Rembrandta, Velasqueza, Shakespearja do kozje bradice Piera Crommelyncka ali Picassovega očeta; vsi ti mušketirji so možje 'pod krinko', romantični ljubimci, arogantni vojaki, ničevi in predvsem popolnoma absurdni v vsej svoji bahavosti. Odeti v kostume, oboroženi, s čelado, poveznjeno na glavo, vedno v akciji; in ta mušketir včasih v roke vzame čopič in postane slikar," je o zadnjem velikem liku Pabla Picassa zapisala Bernadacova.

Ponovno srečanje s poznim Picassom
Prodaja platna Homme à l'épée je zanimiva tudi zato, ker se je ravno v zadnjem času več umetnostnih zgodovinarjev in muzejev odločilo ponovno ovrednotiti in interpretirati pozno Picassovo obdobje. V tem oziru je treba omeniti razstavi Picasso et les mîtres (Picasso in pokrivala) v pariškem Grand Palaisu in Challenging the Past (Izzivanje preteklosti) v londonski Narodni galeriji. V Picassovem poznem delu je opazen premik k arhetipskim simbolom, ki naj bi bili odraz slikarjevega zavedanja lastne smrtnosti. Zanimivo pa je tudi, da se takrat Picasso, večkrat imenovan za največjega likovnega umetnika 20. stoletja, vedno bolj vrača k figuraliki, ki jo je nekoč odločno zavrnil, in to stori v trenutku, ko se v svetu skoraj absolutno uveljavi abstrakcija in je figura pojmovana kot popoln pasatizem.