Pripoved, ki ohlapno temelji na zgodovinskih dogodkih, sledi paru francoskih kmetov, ki se vključita v boj proti aristokraciji, in prepleta teme ljubezni, izdaje in domoljubja. V predstavi plešeta Tetiana Svetlična in Yuya Omaki, dirigira Vjekoslav Babić.

Dramski balet Plameni Pariza se dogaja v času, ko je v francoski prestolnici leta 1789 slišati vse glasnejše klice po svobodi in odpravi nepravičnega monarhičnega absolutizma. Ti klici so zaradi močnega poziva velikokrat našli pot v umetniške stvaritve, med katerimi ima posebno mesto tudi dramski balet Plameni Pariza, ki ga je leta 1932 na glasbo Borisa Asafjeva ustvaril koreograf Vasilij Vainonen za gledališče Kirov v Leningradu, danes gledališče Mariinskij v Sankt Peterburgu, pozneje pa preselil v moskovsko gledališče Bolšoj. Vainonen je, delujoč v skladu s smernicami v političnem in kulturnem ozračju Sovjetske zveze, ustvaril izrazito domoljubno delo, ki odraža tedanje ideale in počasti duh francoske revolucije.

Balet, ki ga številni koreografi in skupine redno uprizarjajo in reinterpretirajo, je cenjen zaradi živahne koreografije, dinamičnih ansambelskih prizorov in osupljivih solističnih nastopov.

Tudi nadgradnja izvirne koreografije v viziji Mihaila Messererja črpa svojo moč iz uporniške drže proti represiji, ki ji predvsem v kriznem času demokracije uspe prepričati o razsvetljenskih idealih svobode, enakosti in bratstva med ljudmi, s čimer utrjuje status priljubljene klasike v baletnem repertoarju, so zapisali v mariborskem gledališču.

Za kostume je poskrbela Nora Romanyi, scenograf je Oleg Molchanov, asistent koreografa Attila Szakács, oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl in zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak. Sodelovali so tudi baletni mojstri Irena Pasarić, Alenka Ribič in Anton Bogov.

Balet Plameni Pariza, s katerim naj bi v gledališču Kirov zaznamovali 15. obletnico oktobrske revolucije, je svojo leningrajsko praizvedbo doživel 7. novembra 1932. Scenarij oziroma libreto baleta sta napisala Nikolaj Volkov in Vladimir Dmitrijev po motivih romana Rdeči z Juga provansalskega pisca Felixa Grasa.

Pomemben mejnik v sovjetski umetnosti
"Balet Plameni Pariza Borisa Asafjeva je bil nedvomno pomemben mejnik v sovjetski umetnosti, ki je združil politično angažiranost in umetniško vizijo sovjetskega socialističnega realizma. Kljub kritičnim pogledom zahodnih opazovalcev, ki so balet označevali za zastarelega in prežetega z ideološkimi klišeji, pa je prav ta baletna uprizoritev v nekdanji Sovjetski zvezi dosegla izjemen uspeh, saj je uspela v glasbeno in plesno pripoved vtkati moč kolektiva in revolucionarni zanos. Tesno sodelovanje Asafjeva s koreografom Vainonenom in režiserjem Radlovom ter njegov pristop h glasbeni dramatizaciji sta tako omogočila, da balet tudi v današnjih, bolj subtilnih in svobodnejših reinvencijah ne reflektira zgolj zgodovinskih dogodkov francoske revolucije, temveč tudi ohranja vpogled v kompleksno dinamiko med umetnostjo in politiko v zgodnjem obdobju sovjetske države," je v gledališkem listu zapisal Benjamin Virc.