17. stoletje je govorilo v alegorijah, prispodobah, veliko je namigovalo in se ni izražalo neposredno. Ta opazka Maje Žvanut v veliki meri izrazi bistvo kulture, ki jo je zaznamovalo in v kateri je živelo kranjsko plemstvo v 17. stoletju, ki je bilo stoletje, ko začne plemstvo vedno bolj postajati družbeni razred v zatonu, njegova vloga tistega, ki postavlja merila omike, pa je tudi v družbi, v kateri se je vedno bolj uveljavljalo meščanstvo, ostajala vodilna. In to ni bila 'od zunaj' vsiljena vloga, kot se pogosto dogmatično zatrjuje, kajti pomembno se je zavedati, da plemstvo na Kranjskem (in v drugih deželah današnje Slovenije) ni bilo tuje plemstvo. Po pravilu seveda ni šlo za plemiške družine slovenskega rodu, vendar pa so bile to družine, ki so imele deželno identiteto, in to je bila takrat, v času pred jasnim formuliranjem nacionalnosti kot enega ključnih identifikacijskih momentov vsakega posameznika, tudi ključna identiteta, ki se je navezovala na posameznikovo življenje onkraj hišnega praga.
'Nabiranje' manir po evropskih univerzahTo plemstvo je seveda prinašalo nekaj tujega, vendar je na ta način bilo vir svetovljanstva, ki je bilo pri nas vedno 'pomanjkljiva dobrina'. V tem oziru velja omeniti tako imenovana kavalirska potovanja, na katera so se morali na pragu odraslosti odpraviti sinovi iz vseh družin, ki so 'kaj dale nase'. Kot nam pove Žvanutova, sicer sodelavka oddelka za zgodovino in uporabno umetnost v Narodnem muzeju, je bilo kavalirsko potovanje bolj kot 'nabiranju' znanja namenjeno pridobivanju pravih manir. Tako kot na primer leta 1633 Janez Vajkard Turjaški so se mladeniči podali na potovanje po dvorih in univerzah, na katerih pa niso zares študirali, ampak so se bolj skušali naučiti sposobnosti 'mešati' se z učeno družbo. Znova je bil torej pomembnejši od dejanskosti videz oziroma pomembnejši od samega znanja je bil vtis, da plemič poseduje to znanje.
Modno uživanje sadja in zelenjave
In iz tujine so prinesli tudi nekaj 'zdravih' navad. Tako se poleg vnosa knjig, ki so k nam v 16. stoletju zanesle duh po italijanskem humanizmu, omenja tudi vznik plemiške navade gojenja novih vrst zelenjave sadja zelišč in začimb, pa tudi rož. Tulipan je bil tako absolutna modna zapoved 17. stoletja, prav tako pa je v tem času vedno bolj modno postajalo uživati sadje in zelenjavo, s katerim so plemiči ozaljšali tudi svoje vrtove in tako tudi postavili nov zgled prehranjevanja za sodeželane neplemiške krvi. ta novi zgled se je odrazil tudi v slikarstvu, kajti sadje - resda pogosto skupaj s slaščicami - je postalo skoraj nujen motiv na tihožitjih, kakršna so pri nas slikali umetniki iz Almanachovega kroga.
Nizozemska slikarska 'industrija'
In ko smo že pri slikarstvu, flamsko slikarstvo je bilo prav tako modna zapoved. Kot poudari Žvanutova, je bilo slikarstvo izredno močna nizozemska industrija in viri govorijo o tem, da je na Nizozemskem v tem stoletju delovalo vsaj 450 slikarjev in evropski trg umetnin, ki se je v 17. stoletju sila razmahnil, so preplavili milijoni slik, med katerimi so najvišje 'kotirale' prav flamske stvaritve. Drugače izraženo - slikarstvo je bilo eden izmed stebrov nizozemskega gospodarstva. Poleg tihožitij je bilo izredno razširjeno portretno slikarstvo in do danes se je ohranilo ogromno portretov članov plemiških družin, od katerih pa številni niso niti podpisani, zaradi tega umanjkanja provenience pa tudi niso zelo dragoceni.
Leopold I. in družba, kjer je vse le režirana igra
Omenili smo že, da je plemstvo k nam prinašalo dragocene knjige, ki so postale temelji nekaterih knjižnic in tako tudi poznejšega izobraževanja širših družbenih slojev. Pomemben agent znanja so bili plemiči tudi zaradi svojega pogoste pripadnosti protestantski veroizpovedi, zaradi česar so pisano besedo še toliko bolj cenili. Odločitev približno 800 plemiških oseb, da med protireformacijskim udarom v 17. stoletju zapustijo Kranjsko, je bila tako dogodek, ki je 'vnaprej' prizadel oziroma upočasnil razvoj znanosti in kulture.
Ob tem omenimo le še antipod teh plemičev, avstrijskega cesarja Leopolda I. (1657-1705), ki je bil neprivlačen, osebnostno negotov in zelo pobožen, ki je bil velik promotor protireformacije in vsega tistega, kar zaznamuje upočasnjeni razvoj avstrijskih dežel vse do konca 19. stoletja oziroma vse tisto, zaradi česar so o tej avstrijski kulturi govorili, da tam ni nič tako kot je videti oziroma da je politika ena sama igra, zato pa tudi lažna in neučinkovita. Tako kot cesar, ki je strastno zatiral protestante (posebej v ogrskem delu monarhije) ter postal poosebljenje centralizma in absolutizma in ki se je obdal s strogim ceremonialom, je od takrat za vse avstrijske dežele (z več prekinitvami, predvsem v času razsvetljenih vladarjev) veljalo, da je politično življenje v njih slabo režirana predstava.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje