Opera v dveh dejanjih v režiji Emanueleja Gambe in pod vodstvom dirigenta Marca Guidarinija bo premierno uprizorjena drevi ob 19.30.

Velika uspešnica, ki se je kmalu pozabila
Rossinijeva Italijanka v Alžiru, ki so jo krstno uprizorili v gledališču San Benedetto v Benetkah 22. maja 1813, ni pogosto na sporedu opernih hiš, saj se veliko pogosteje odločijo za njegovega Seviljskega brivca. A je prav Italijanka v Alžiru tista, ki mu je že pri 21 letih prinesla prepoznavnost. Delo se je v kratkem času uvrstilo na repertoar skoraj vseh večjih evropskih opernih gledališč, a je pozneje prejkone potonila v pozabo.

Po besedah umetniškega direktorja SNG-ja Opera in balet Ljubljana Marka Hribernika to delo predstavlja velik izziv – tako za glasbenike in dirigenta kot režiserja in uprizoritveno ekipo. V njej je veliko humorja in lepe glasbe, za izvedbo pa so zasedli celoten ljubljanski pevski ansambel z nekaj gosti.

Italijanka v Alžiru je bila v Rossinijevem času torej velika uspešnica, v njej pa se po dirigentovih besedah kažejo podobnosti z A. W. Mozartom in njegovo opero Beg iz Seraja. V takratnem času je namreč na evropskih tleh vladalo precejšnje navdušenje nad Turki in njihovo modo. Kot je še pojasnil Guidarini, je k izvedbi pristopil na način, s katerim bi poudaril njeno eleganco, komičnost in ritmičnost, ki sicer izhaja iz libreta Angela Anellija.

Kompleksnost današnjega časa v značajih osrednjih likov
Režiser Emanuele Gamba, ki prihaja iz gledališča v Livornu, je svojo postavitev označil kot mešanico klasične in sodobne uprizoritve. Pri tem pa natančnega sloga niti ne želi poudarjati, saj je trenutni čas kompleksen, ta kompleksnost pa se po njegovih besedah odraža tudi v značajih moškega in ženske. V primeru tega opernega dela se to kaže na odru tudi med protagonistko Isabello ter glavnima moškima likoma Lindorom in Mustafo.

"Komična opera in predvsem tako odlična opera, kot je Rossinijeva Italijanka, občinstvo še zmeraj zanima, ker nam govori o nas, o naših željah, strahovih, naših potrebah. Rossini in njegova Italijanka nam govorita o ljubezni, spolnosti, strahu pred smrtjo, staranju, o grozi, ki jo občutimo, če pomislimo, da bi ostali sami. Kdo od nas še ni razmišljal o tem? In kako smešni, komični, patetični smo, ko skušamo na ta vprašanja odgovoriti in ob tem sprejemamo najbolj bedaste in nekoristne odločitve!" je še dejal režiser.

Opera, polna "radosti, ljubezni, humorja in ritmičnosti"
V alternaciji z Eleno Dobravec bo vlogo Isabelle na skupaj osmih uprizoritvah, ki bodo na sporedu do 25. februarja, odpela in odigrala Nuška Drašček. V tej vlogi je pred štirimi leti nastopila v Belgiji, a v drugačni postavitvi, zato je ljubljansko izvedbo morala naštudirati na novo. Po njenem mnenju Alžirka v Alžiru ponuja veliko lepih trenutkov na odru, veliko komičnosti pa je že v glasbi, zato je prepričana, da bo navdušila občinstvo.

Podobno meni tudi Nebojša Babić, član opernega gledališča v Novem Sadu, za katerega bo to tretja produkcija tega opernega dela. Na ljubljanskem odru je že nastopil, tokrat pa bo Mustafa v alternaciji s Petrom Martinčičem. Vlogo Lindora si bo z Acom Bišćevićem izmenjeval Bryan Lopez Gonzalez s Kube. Kot je povedal, bo zdaj prvič sodeloval v celotni operi, potem ko je že izvedel nekaj njenih delov, med drugim v Nemčiji, kjer se je ustalil. Dodal je še, da kot Kubanec uživa v Rossinijevem delu, ki je "polno radosti, ljubezni, humorja in ritmičnosti".

Lukas Zuschlag podpisuje koreografijo, Massimo Checchetto scenografijo in Carlos Tieppo kostumografijo. Svetlobo je oblikoval Milčo Aleksandov, za dramaturgijo pa je poskrbela Tatjana Ažman.