Druga velika uspešnica Fritza Langa je bil film o "ljudeh, katerim sta bila pojma nacionalen in internacionalen tuja. To so bili ljudje, ki so se kot vsi drugi vživeli v svojo usodo in so se vanjo tudi vdali." Tako so o filmu Die Nibelungen (Nibelungi) v reviji o filmski umetnosti Die Filmwoche pisali po premieri leta 1924. S filmom, ki se je sicer skliceval na srednjeveški junaški ep Pesem o Nibelungih, je namreč Fritz Lang predvsem želel povedati 'resnico' o ljudeh in njihovih v času nespremenljivih značajih. Film - pravzaprav filma, saj gre za dvodelni film, ki ga sestavljata Siegfried in Kriemhildino maščevanje - namreč govori o 'večnih likih' junaka, izdajalca, nesrečne neveste ...
Nič kaj dosti zveze z Wagnerjem
Čeprav so v ZDA na veliko režiserjevo nezadovoljstvo izvirno glasbo Gottfrieda Huppertza - med drugim je bil Huppertz tudi avtor glasbe za film Metropolis - zamenjali z neko zelo wagnerjansko partituro, Langov film v resnici ni povezan z Wagnerjevo obravnavo Pesmi o Nibelungih oziroma z Wagnerjevo tetralogijo Nibelunški prstan. Avtorica scenarija Langova žena Thea von Harbou se je namreč pri pisanju orientirala po dramatizirani različici Pesmi o Nibelungih Friedricha Hebbla iz leta 1866, kateri je kot igralka v berlinskem gledališču sledila tudi sama. Gre za besedilo, ki veliko bolj kot Wagnerjeva različica sledi izvirnemu besedilu iz 12. stoletja.
Na koncu pridemo celo do vesterna
Bistveni trenutki tega filma so tako Siegfriedov monumentalni boj z zmajem, ključni akcijski prizor Siegfriedovega boja z Brunhildo, ki jo poskuša Siegfried osvojiti za kralja Guntherja, izdajalski umor Siegfrieda in Brunhildin samomor. Ta zelo srednjeveška in zelo germanska motivika, obdelana z veličastnimi kostumi, izvrstno ekspresionistično uporabo luči in tako rekoč popolno in skoraj v maniri slikarstva pedantnim kadriranjem, je navdušila tako Nemce kot tudi Američane. Drugače od 'veličastnega' poloma Metropolisa je z Nibelungi Lang dosegel veličastno zmagoslavje.
Zanimivo je, da uspeh Langovih Nibelungev v ZDA povezujejo celo z ameriškim vesternom. Kot v svojem eseju Srednji vek Fritza Langa: Od Nibelungov do ameriškega Zahoda namreč Martin Winkler piše, da je Lang s svojimi ekspresionističnimi filmi z obdelavo teme korupcije in dekadence v velemestih (Metropolis) bistveno vplival na razvoj filma noir, po drugi strani pa naj bi tipologija ameriškega vesterna povzemala tudi herojske arhetipe klasične in srednjeveške mitologije, kakršne je Lang vgradil v svoje Nibelunge.
Nibelungi in Metropolis - dve plati sanj (more) velemestnega človeka
Nekateri ocenjujejo, da je Lang preprosto moral posneti Nibelunge, da je postal eden ključnih režiserjev vseh časov. Nibelungi so namreč v več pogledih antipod Metropolisa. Prikazujejo historično in mitološko utopijo, v katero se je mnogo Nemcev že vse od romantike strastno želelo vrniti, na drugi strani pa futuristično distopijo, katere so se ljudje, soočeni z novim tipom motoriziranega velemesta, bali. In film je obenem izraz esteticizma, ki je v tem času nudil nekakšno pribežališče pred industrializiranim vsakdanjikom. Kritiko so tako navduševali kostumi v slogu art decoja, navdih za katere je Paul Gerd Guderian med drugim poiskal v secesijskih ilustracijah, s katerimi je pomemben predstavnik dunajske secesije in gibanja Wiener Werkstätte Carl Otto Czeschka opremil priredbo Pesmi o Nibelungih Franza Keima.

Na novo odkriti konec Nibelungov
Ali vse te misli in sodbe o Nibelungih držijo, bo mogoče preveriti 27. aprila. Tedaj bodo v berlinski Državni operi ob spremljavi simfoničnega orkestra prvič predvajali restavrirane Nibelunge. Tako kot restavriranje Metropolisa je tudi ta restavratorski proces vodila fundacija Friedricha Wilhelma Murnaua. In tudi v primeru Nibelungov bomo zdaj videli film, dopolnjen s prizori, ki so veljali za izgubljene. Nov je tako tudi konec filma.