Dr. Tone Kregar je bil pred dnevi potrjen za nov mandat direktorja Muzeja novejše zgodovine v Celju. Zgodovino je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, raziskoval je v Bratislavi in doktoriral o Slovencih in Slovakih med avtonomijo in centralizmom. Postavil je nekaj odmevnih razstav, vseskozi je družbeno angažiran, veliko piše in javno razmišlja, pogosto brez dlake na jeziku. Širši javnosti je znan kot pevec in avtor besedil skupine Mi2, ki je na slovenski glasbeni sceni s prepoznavnim slogom prisotna že več kot 25 let.

Za Val 202 se je z dr. Tonetom Kregarjem pogovarjal Luka Hvalc

Sediva na varni razdalji tukaj v Celju. Nad nama je štajersko nebo, prosto po vaši istonaslovni pesmi. Ste kaj utrujeni od tega krvavega epidemičnega leta, seveda mislim v prenesenem pomenu.

Ja, gotovo me ta zadeva načenja. Sicer moram reči, da sem osebno to obdobje kar dobro prešel. Navsezadnje se tudi moj dnevni bioritem ni bistveno spreminjal, ves čas sem hodil v službo. V teh izrednih okoliščinah je bilo dela še več, vsa ta reorganizacija, prestrukturiranja, iskanje B-scenarijev, iskanje možnih rešitev, ugibanje, špekuliranje, kaj bo, ne bo. Tudi glede glasbenega ustvarjanja smo to prisilno pavzo dobro izkoristili, se posvetili ustvarjanju nove plošče, ki smo jo tudi izdali. Tudi ta element druženja torej ni popolnoma izostal. Me pa res bolj kot samega zase skrbi za splošno počutje v družbi, ker opažam naraščajočo stisko, tesnobo, strah ljudi. Kar pa gotovo ni dobro in posredno vpliva tudi name.

Kako kot zgodovinar vidite to zadnje epidemično leto? Kakšna prelomnica je recimo to z distance enega stoletja?

Za dobro analizo je potrebna distanca, je potreben čas. Ampak glede na to, da gre za globalni pojav, mislim, da bo pandemija pomembna prelomnica, gotovo neke vrste cezura v 21. stoletju. Vse je pravzaprav odvisno tudi od tega, kako dolgo bo ta nesrečna reč trajala in kako bo družba v celoti izšla iz pandemije. Vsi izredni dogodki, kar globalna pandemija gotovo je, spremenijo miselne svetove, kulturne vzorce in način življenja. V kolikšni in kakšni meri bo to zaznamovalo razvoj človeštva, pa je zdaj prezgodaj napovedovati, ampak se bodo s tem verjetno ukvarjali naši zanamci. S perspektive moje generacije pa lahko rečem, da bo koronavirus označil neko novo periodizacijo. Recimo, zadnja taka prelomnica, ki sem jo sam doživel oz. jo je doživela moja generacija, je bilo leto 1991. Seveda ne primerjam pandemije z vojno, ampak vendarle mislim, da se bodo mogoče nekje v prihodnosti po tem ustroju ravnali zgodovinski učbeniki. Posamezna poglavja bodo med letoma 1991 in 2021. Pa še okrogel interval je.

V vašem muzeju imate tudi zbirko za otroke - Hermanov brlog. Kako je z zgodovino med mladimi? Je v trendu ali je sploh bila kdaj v trendu? Zakaj se mlad človek navduši za zgodovino?

Pravkar smo odprli novo razstavo Hermanov bonton. Trudimo se odnos do preteklosti, do dediščine, do kulture nasploh privzgajati že najmlajšim. Kar pa zadeva izbiro za zgodovino, mislim, da ni nekih bistvenih razlik med strokami. V vsaki generaciji je pač neki odstotek ljudi, ki jih preteklost zanima, morda celo bolj kot sedanjost. Sam osebno pa sem z zgodovino povezan precej po naključju oz. mogoče je to malo družinsko pogojeno. Ko sem bil namreč star 10 ali 12 let, je moj oče ob delu končeval študij zgodovine. Takrat sva glede na okoliščine veliko časa preživela sama in zato sem z njim hodil tudi po knjižnicah in študiral staro časopisje. Skratka, nekako sem se takrat zgodovine očitno navlekel in pozneje je postala tudi moj poklic. Še zmeraj sem zelo vesel za to izbiro, čeprav v zadnjem času kot direktor muzeja obžalujem, da se zgodovini vsaj z raziskovalnega vidika ne posvečam več toliko, kot bi si želel.

Zakaj pa je zgodovina tako mamljiva za politiko in politike. Od kod ta obsesija po pisanju, reciva, najnovejših zgodovin? Je tudi kaj povezano s to dialektiko? Neka stara teorija pravi, da se zgodovinski pojavi nekako ponavljajo, prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Kje smo trenutno na tej premici?

Mislim, da je tako privlačno verjetno tudi zaradi že omenjenih travm, ki jih zgodovina pušča za sabo in ki sodijo predvsem v sfero čustvenega. In s čustvi je seveda veliko lažje tudi manipulirati. Poleg tega ima odnos do preteklosti veliko večji mobilizacijski potencial kot pa aktualna vprašanja, na katera je zelo težko najti jasen enoznačen odgovor. In tega se politika zelo dobro zaveda, to uporablja, izrablja, žal tudi prepogosto zlorablja.

Kako spremljate idejo o ustanavljanju muzeja osamosvojitve ob 30-letnici Slovenije. Ga potrebujemo?

Težko bi rekel, da spremljam, ker je o tem muzeju znanega izredno malo. In zato si tudi zelo težko ustvarim lastno mnenje, neko jasno stališče. Brez dvoma gre za tako pomembno obdobje naše zgodovine, da bi bil okrog njegove prezentacije, zlasti v taki mogočni muzejski obliki, nujen neki širok konsenz, predvsem stroke.

Poleg tega mislim, da bi bil prvi pogoj takšnega muzeja, če se že zanj odločamo, umestitev v širši zgodovinski kontekst in pa seveda v skladu z nekimi sodobnimi muzeološkimi standardi. V širšem historičnem kontekstu in na primeren način so te vsebine že podane v muzejski obliki v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, delno tudi v drugih lokalnih muzejih, med njimi tudi našem. Tako da, roko na srce, ne vidim neke izrazite potrebe po takem muzeju. Predvsem pa me sam način in okolje, iz katerega prihaja ta pobuda, ne navdajata ravno z optimizmom. Hočem reči, da mi vsa ta zadeva malce preveč diši po nekih preteklih časih, ko so na zelo podoben način ustanavljali muzeje revolucije, naš muzej je bil muzej revolucije. In se bojim, da gre vendarle bolj kot za neko hvalevredno in absolutno zaželeno utrjevanje kolektivnega spomina in zgodovinske zavesti za neki poskus v neko idejo dokaj ozkega in morda celo strankarskega selektivnega pogleda na preteklost. Se pravi zadeva, ki bi služila predvsem nekim ožjim strankarskim političnim interesom. Ostajam skeptičen, če pa so ti moji strahovi neupravičeni, bom seveda izredno vesel.

Če se dotakneva še malo vaše osebne realne zgodovine. Tik pred osamosvojitvijo Slovenije, že v slovenski pomladi, lahko rečeva, ste služili Jugoslovansko ljudsko armado v Skopju. Ste tudi morda v praksi takrat že čutili in razumeli, da je razpad Jugoslavije pred vrati?

Ja, res je. Ta izkušnja je zanimiva. Spravili smo se na vlak, mislim da v Zagrebu, do Beograda. In nekje v Slavoniji, mislim da v Slavonskem Brodu, ki je bilo takrat pomembno železniško križišče, so prišli na vlak rekruti iz Slavonije. In seveda smo se 18- ali 19-letni fantje spravili v gostilniški vagon. Spomnim se, da smo do Beograda popili ves tuborg, ki so ga imeli takrat v bifeju, tako hladnega kot toplega. Takrat se je torej prepevalo. Nekdo je celo imel kitaro in igrali smo jugorock. In med temi pesmimi se je seveda našla tudi pesem Ruža hrvatska, ki jo je malo pred tem posnela skupina Prljavo Kazalište. Mi smo takrat to pesem prepevali brez kakršnih koli slabih namenov ali ozadij in vem, da je takrat že prišla policija, nas legitimirala in problematizirala ravno prepevanje te pesmi. Vem, da se je takrat oglasil nek fant, vprašanje, kaj je bilo pozneje z njim, sem se večkrat vprašal, ki je bil Srb iz Slavonije in ki je pravzaprav takratne miličnike miril z besedami: "Pa saj s to pesmijo ni nič narobe." Morda še nismo čutili v tolikšni meri tenzij, je pa treba reči, da so se takrat stvari dogajale izredno hitro. Naj ponazorim s tem primerom. Ko smo septembra leta 1989 prišli v vojsko, prijateljstva oz. tovarištva še nismo sklepali na podlagi nacionalnosti. Grupirali smo se, kot se je temu takrat reklo, ne po nacionalnosti, ampak po nekih drugih preferencah, po osebnih karakteristikah. Predvsem je bilo zelo pomembno, kakšno glasbo si takrat poslušal. Vsake tri mesece, ko je prihajala nova generacija fantov v vojsko, pa so se antipatije, ta nasprotja, ta rivalstva, navsezadnje tudi že sovraštvo iz civilnega življenja prenašali tudi v JLA. Seveda pa si takrat nihče ni predstavljal, da se bo zadeva tako hitro in na tako grob način končala.

Prepričan sem, da če bi ljudje imeli zgodovinski spomin oz. če bi se vsaj približno zavedali, kako se bo vse skupaj končalo, bi takrat mogoče malce bolj razmišljali s svojo glavo in mogoče tudi nekoliko manj nasedali agresivni nacionalistični propagandi, ki je v sebi gotovo imela zametke balkanskega turbofašizma, ki je še vedno živ, kot lahko spremljamo.

Vrniva se v sedanjost in realnost. Kako vidite razmere v slovenski kulturi v zadnjem obdobju?

Podobno kot na nekatere druge pojave gledam malce zaskrbljeno. Najprej moram, seveda, resnici na ljubo, povedati, da z vidika Muzeja novejše zgodovine Celje, ki ga vodim, ne opažam nekih bistvenih sprememb. Tudi pod to aktualno garnituro delujemo zelo podobno, kot smo pod preteklimi. Letos smo za programska sredstva dobili celo malenkost večjo vsoto, ampak res malenkost.

Morava pa poudariti, da ste občinski zavod.

Smo občinski zavod, ki pa ga večinsko financira ministrstvo za kulturo. Je pa res, da so ta sredstva še vedno skorajda več kot tretjino nižja, kot pa so bila v tem zlatem obdobju pred gospodarsko krizo pred dobrim desetletjem. Je pa na drugih področjih ta slika, kolikor spremljam, verjetno malce drugačna in veliko bolj skrb vzbujajoča.

Kar nekaj branž je v zelo zelo odprtem konfliktu z ministrstvom za kulturo in vlado.

Kultura in zlasti umetnost sta pravzaprav že po svoji definiciji avantgarda družbe. Je res, da je tudi na tem področju kot povsod precej tudi blefa in pozerstva, ampak vendarle gre za najprodornejše ljudi, ki osmišljajo nove svetove, nove miselne vzorce, in da tu že po sami naravi zadeve trčijo ob neko togost in okostenelost državnih institucij. Tako je bilo tudi v preteklosti, spomnimo se recimo samo nekaj zadnjih govorov ob podelitvi Prešernovih nagrad, pa nam bo vse jasno. Je pa res, da se je ta položaj v zadnjem letu dni še dodatno zaostril, kar pa sam vidim predvsem v vsebinskem oz. svetovnonazorskem razhajanju. Kulturniki, umetniki so ali pa smo večinoma bolj freigajstovski, liberalnejši ljudje z drugačnimi nazori in vrednotami, kot jih goji aktualna politika, ki si precej očitno prizadeva nekako retradicionalizirati družbo in na novo definirati kulturo oz. kot je zdaj zelo priljubljeno reči, podobno kot v vašem medijskem svetu, poskus uravnoteženja. Gre bolj za dušo tega naroda in kultura je tu izredno pomembno bojno polje.

Kako gledate na konflikte, včasih tudi osebne diskreditacije, predvsem pa na antagonizem, da je kultura ali večji del njenih predstavnikov predvsem porabnik javnega denarja? Gre za kulturni boj ali je to pretiran izraz?

Uporabljajo se izrazi kot kulturna revolucija ali pa kontrarevolucija, pravzaprav odvisno od perspektive. Ja, lahko najdemo neke elemente kulturnega boja, ki je v našem prostoru tako in tako prisoten že več kot stoletje. Vselej izbruhne v neki novi pojavni obliki in danes smo v določenem obsegu definitivno priča temu. Poudarjam, v določenem obsegu. Kulturni boj je navsezadnje oblika političnega boja. Ker prihajam iz institucionalne kulture in imam nekoliko boljši vpogled v ta spekter, vidim, da tudi nedavne menjave direktorjev najpomembnejših slovenskih muzejev in tudi preostalih kulturnih ustanov izhajajo iz istega jedra in bistva. Seveda se primer od primera razlikuje, ampak večinoma je bilo zaznati zelo jasno težnjo, da se nepravoverne kadre zamenja z "našimi", z ljudmi, ki so tako ali drugače povezani z aktualno oblastjo oz. zagovarjajo njene interese, zagovarjajo tudi njen vrednostni sistem in svetovni nazor, pri čemer pa strokovnost in uspešnost nista merilo. In to je najbolj problematično. Prav vsaka oblast, seveda, ne delajmo si utvar, kadruje v skladu s svojimi željami in potrebami, ampak v tem konkretnem primeru pa je marsikje zadeva šla prek siceršnjih zdravih meja.

Kako sicer vidite kulturni in družbeni razvoj Slovenije v dobrih treh desetletjih. Pa če izhajava iz vaše življenjske osi Rogatec−Celje−Ljubljana, vmes tudi malo Bratislave. Kaj doživljate kot največji napredek, kaj pa morda kot regresijo.

Po svoje je to, o čemer bom zdaj govoril, rahla kontradiktornost. Ravno ta zadnja tri desetletja so v marsičem kontradiktorna. S tem, ko smo razglasili samostojnost, spremenili družbeno ureditev, so padli vsi zidovi in meje. To je bil glavni cilj, interes in želja vseh nas, ki smo takrat odraščali in se napajali iz teh idej ter res iskreno verjeli tako v demokracijo kot nenazadnje tudi v slovensko samostojnost. Da postanemo del tega svobodnega sveta, po katerem smo hrepeneli. V marsičem se je to tudi uresničilo. Recimo, če se spominjam, še v osemdesetih letih je bil študij v tujini za povprečnega slovenskega dijaka ali študenta tako rekoč znanstvena fantastika, danes pa je to nekaj samoumevnega. Po drugi strani sta se ta razvoj in večja možnost odločanja o lastnih življenjih izkazovala tudi v materialni obliki na neposredni ravni, recimo prek lokalne samouprave so se določeni deli slovenskega podeželja infrastrukturno bistveno razvili.

Jaz bi bil tukaj vselej previden. Pogosto slišim podcenjujoče ali pa omalovažujoče ocenjevanje manjših lokalnih skupnosti, v smislu samo skrbi za asfalt, pločnike, mrliške vežice, kanalizacijo. Ne, to so stvari, ki so izjemno pomembne v vsakdanjem življenju povprečnega človeka. Nekako smo podrli zidove, se odprli navzven, postali del globaliziranega sveta in človek bi pričakoval, da bi na ta način podrli tudi mentalne zidove, ki so se začeli uspešno podirati že v osemdesetih letih. Tukaj pa opažam, kot rečeno, to neko kontradiktornost, da smo obenem postavljali nove zidove, predvsem v mentalnem, kulturnem okviru, in da se ta naša majhnost, ki bi lahko bila prednost, vse bolj kaže kot slabost. Tudi z negativno kadrovsko selekcijo, ki se najbolj kaže recimo v aktualni sestavi slovenskega parlamenta.

Epidemija še bolj ukaluplja Slovenijo v dveh ali pa celo več hitrostih. Omejenost na regije, na občine. Ta delitev na mehurčke, na reciva ruralno in urbano, na harmoniko in kitaro, če malo populistično poenostavim, je še vedno živa. Kako to stanje doživljate vi, ki predvsem kot glasbenik in avtor presegate te meje ter dokazujete, da je mogoče sobivanje. Tudi izhajate iz ruralnega okolja, ki je bilo morda bolj urbano v osemdesetih, kot je zdaj. Bili so disko klubi, bili so rokenrol bendi. Tega je zdaj manj.

Odraščal sem v osemdesetih letih. Takrat se je urbana kultura iz manjših centrov širila na periferijo. Na ta način je pomembno vplivala tudi na miselnost, način življenja in razmišljanja nas, ki smo odraščali malce stran. V zadnjih desetletjih opažam neki nasprotni tok, zlasti glede mentalitete. Ruralna podeželska mentaliteta, tokrat pa mislim to vendarle v bolj slabšalnem smislu, se nekako seli v urbana okolja, kar ni dobro. Kadar koli govorimo o podeželskosti in urbanosti, moramo biti izredno previdni. Slovenci smo vsi z eno nogo na eni, z drugo nogo pa na drugi strani. Ni stroge ločnice med urbanim in ruralnim. Ustvarjanje strogih delitev med ruralnim in urbanim, kar ima v slovenski stvarnosti seveda vselej tudi politični predznak, je absolutno neprimerno in kontraproduktivno. Prej ste omenjali harmoniko in kitaro, tudi tukaj prihaja do bistvenih sprememb. Morda je bila res naša generacija, ki je odraščala na podeželju, ali pa generacija izpred desetih let, ki se je s kitaro upirala svojim staršem, ki so prisegali na harmoniko. Zdaj se je ta generacijska izbira instrumenta, seveda v simbolnem smislu kot prispodoba, precej spremenila. In moram reči, da sem bil precej šokiran, ko sem nekje pred desetletjem začel opažati, da si oder na žurih delimo z narodnozabavnimi ansambli. Najprej smo vsi malce čudno gledali, pozneje pa smo to sprejeli kot neko danost. Seveda smo se s temi fanti tudi spoprijateljili, saj smo vsi glasbeniki, vsi s svojimi najboljšimi nameni opravljamo svoje delo. Bom spravno rekel, da orkester potrebuje tako harmoniko kot kitaro. Ni mi pa všeč, če se recimo enega od instrumentov protežira oz. se mu daje neke pozitivne atribute slovenskosti, našost, domoljubje, nekemu drugemu pa zaradi njegove kritičnosti avtomatično pripisujemo prizvok dekadence kot v preteklosti ali celo neke anacionalnosti oz. tujskosti v našem prostoru, nekaj neobičajnega, nekonvencionalnega, neprimernega za našo kulturno podobo in krajino.

Vas zdaj spremlja kakšna misel, da bi lahko morda naredili več za odprto sprejemajočo, strpno, svobodno družbo. Kaj bi moral vsak od nas več početi? Še vedno imamo številne predsodke. Zdi se, da jih tudi s to modernostjo nismo premagali, kvečjemu se rojevajo novi predsodki.

Ja, žal. Čas, ki ga živimo, seveda tovrstne predsodke le še utrjuje in potencira. Podobnih primerov je bilo v preteklosti že veliko. Včasih se je izšlo relativno v redu, včasih veliko bolj tragično. Ampak ravno zato, da bi se izognili nekim tragičnim ponovitvam preteklosti, seveda v spremenjeni obliki, mislim, da je dolžnost vseh, ki imajo oz. imamo možnost javne besede v slovenskem prostoru, da zelo jasno in odločno spregovorimo o teh stvareh. Da opozorimo na anomalije, ki postopno postajajo samoumevne, ki dobivajo domicil v javnem diskurzu, od ščuvanja, sovraštva, insinuacij, odkritih laži, propagande, ki ne temelji na dejstvih. Vsak strah seveda izhaja tudi iz nekih realnih osnov, česar človek ne sme podcenjevati. Ljudi, ki imajo neke strahove in drugače razmišljajo, se ne sme a priori označevati za fašiste in podobno. To so seveda nesmisli. Treba se je vživeti v kožo ljudi, ki na ta način razmišljajo, in jim samo z javno besedo in argumenti na umirjen način ter predvsem z lastno avtoriteto teh, ki to govorijo in ki so na teh položajih, pokazati neko drugo pot, drugačen način razmišljanja.

Je morda Slovenija prevečkrat skupek velikih zgodb malega človeka, če parafraziram pesem z vašega novega albuma – čavunov?

Ja, ja. Mislim, da se v vsakem človeku skriva ta dvojnost. Vsi smo v osnovi prijazni, odprti, sočutni, empatični, solidarni, obenem pa imamo tudi temno plat. Že na individualni ravni, čeprav zdaj se spuščam na področja, za katera res nisem kompetenten, je prisoten ta neki boj med temno in svetlo platjo in ta zadeva se lahko brez težav projicira tudi na kolektivno raven. Predvsem od nas je pa tako pri posamezniku kot skupnosti odvisno, katera plat bo zmagala in prevladala.

Prvega januarja ste slavili abrahama. Kako je bilo odraščati v učiteljski družini tam pod Donačko goro?

Mama je učila prvi razred, živeli smo v učiteljskem stanovanju. Bil sem tako rekoč šolsko dete že od zibelke. Odraščal sem v glavnem med samimi učiteljicami. Kar je bilo v bistvu zelo v redu. Ta ljubezen do knjig, do vseh teh stvari se je takrat naselila v meni in moram reči, da je bilo to zelo lepo otroštvo na podeželju, kjer so imeli učitelji še neko posebno vlogo. Niso se zastonj v preteklosti imenovali prosvetni delavci. Treba je vedeti, da je bilo v sedemdesetih letih 20. stoletja to okolje med Obsoteljem in Halozami precej zaostalo, socialno dokaj zanemarjeno področje in učitelji so tu res imeli širšo vlogo v družbi, kot si lahko danes predstavljamo.

Pesem Hči vaškega učitelja najbrž potem ni naključna. Ni avtobiografska …

Ne, ni. K sreči ni avtobiografska. Ima malce drugačno konotacijo, ampak mogoče pa sem na simbolen način z omembo določenih izrazov tudi ta del svoje preteklosti zakopal in ga vsako pomlad obudim.

Kaj vam je morda še prinesla ta avtentična izkušnja vaškega okolja, ki ima seveda svoje zakonitosti tako v pozitivnem kot mogoče tudi v manj pozitivnem smislu.

Res je. Lahko rečem, da sem vesel, da sem odraščal v tem okolju iz več razlogov. Poglavitni je pa ta, da imamo morda vsi s to izkušnjo ruralnega in pozneje urbanega, čeprav pravim, da so te delitve na določene trenutke zelo neumestne, malce širši vpogled. Lažje in bolje razumemo slovensko družbo v celoti, dovolimo si mogoče manj enoznačnih, enostranskih sodb. Po eni strani se ne bojimo mest in po drugi strani ne gledamo pokroviteljsko, omalovažujoče, vzvišeno na ljudi s podeželja, ki gotovo zaradi narave svojega vsakdana razmišljajo in čutijo drugače kot pa ljudje, ki so od mladosti v urbanem betonskem naselju.

Kje pa se je izgubila kritičnost mladih, jo kaj pogrešate? Študenti tudi zdaj med pandemijo niso bili ravno najbolj kritičen glas. Narobe, pravzaprav jih sploh ni bilo slišati. Mogoče se zdaj po enem letu malo prebujajo.

No, saj po drugi strani smo pa vendarle imeli tu neko svetlo točko, recimo mariborski dijaški protest, ki je nekako negiral to razmišljanje, h kateremu sva oba malce nagnjena, da danes ni več kritičnosti, ni revolta. Seveda se stvari glede na zgodovinski kontekst, glede na čas in prostor spreminjajo. Ampak mislim, da ima tudi današnja mlada generacija svoj potencial in da se kritičnost prej ali slej izrazi. Morda razmere še niso dozorele do tolikšne mere. Poudarjam, vsaka generacija ima svoje značilnosti in je odraz družbenega okolja. Izredno hipokritično bi se bilo zgražati nad to letargičnostjo, pasivnostjo mladih. Navsezadnje, kakšne zglede jim pa ponujamo odrasli?

Je pa zanimivo, da tudi vaša skupina recimo igra še vedno v študentskem naselju, pa je ena izmed bolj kritičnih. Je pa res, da se boste vi, abrahamovci, najbrž težko borili za lepšo prihodnost mladih, pa če napišete še deset odličnih protestniških pesmi in jih z vami prepeva cela Rožna dolina.

Delno je to posledica naših korenin, te šole rokenrola, v katero smo bili vzgojeni in ki se je vtisnila v nas. Se pravi, da vendarle čutiš neko dolžnost, da skozi besedila, ne vselej, ampak vsaj v nekaterih primerih, opozarjaš na to, kar te recimo v družbi moti. Druga zadeva pa je spet, da smo še vedno toliko naivni, idealistični, romantični, da mogoče verjamemo, da glasba lahko spreminja svet. Mogoče so nove generacije bolj stvarne, bolj realne, čeprav bi bilo spet krivično označiti današnjo glasbeno ustvarjalnost novih generacij za pasivno. Tudi v zadnjem času je nastalo kar precej pesmi in zelo ostrih, neposrednih, utemeljenih, vsebinskih, artikuliranih nagovorov. Je pa res, da zaradi različnih razlogov, tudi zaradi današnje medijske slike, te niso v tolikšni meri prišle v mainstream. V mainstreamu se še vedno favorizira in protežira ta benigna politično hiperkorektna idealizacija našega življenja oz. te slovenskosti, ki nikoli ni bila realna, danes pa sploh ni niti približek resnice.

Omenili ste mariborske dijake, njihov protest. Pred dnevi je bila na sodišču prva obravnava ene izmed dijakinj, ki je takrat protestirala.

Sem legalist in sem ves čas spoštoval ukrepe v maksimalni možni meri. Do tiste mere, ki ni presegala meje zdravega razuma. Mislim, da nas je na podoben način ravnala večina. Se pa strinjam, da je to strah vzbujajoče. Po eni strani očitamo mladini pasivnost, neangažiranost, neodzivnost, neodgovornost, po drugi strani pa brutalno, s kaznimi nastopimo proti skupini dobronamernih, mislim da izredno odgovornih, bom si celo dovolil uporabiti izraz domoljubnih dijakov, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z njimi, njihovo prihodnostjo in z družbo, v kateri živijo, in jim na ta način pristrižemo peruti ter že v kali zatremo njihovo individualnost in angažiranost.

Kakor nekoč, padla je noč, vsi se pretvarjamo, da mirno spimo, nihče ne vpraša, komu zvonijo. Pred dobrim letom dni ste napisali in izdali slišane verze. Slišite te klice k svobodi, dovolj kljubujemo usodi?

Sama pesem je morda namenoma kontradiktorna. Svari pred ponavljanjem zablod preteklosti, po drugi strani poziva k upanju, govori o nasprotju med temo in svetlobo, kljub zavedanju, da je že ob zarji svetlobe v to svetlobo vsajeno neko seme teme. Zgodovina je izjemno slaba učiteljica, da res ne bi škodilo, če bi se iz nje vsaj nekaj malega naučili. Še zmeraj se mi zdi bolj odgovorno in pomembnejše, da vendarle tudi v besedilih pozivamo k nekemu optimizmu, upanju in hrepenenju, kot pa da bi se vdajali pasivnosti, depresiji, deprimiranosti, letargiji, čeprav z leti človek večino svojih mladostnih idealov pokoplje. Ampak nekako še vedno cepeta in vztraja in se trudi in kriči, pa čeprav ga ne slišijo tisti, ki bi ga morali.

Kot zgodovinar družbo opazujete z distance, kot glasbenik jo živite, čutite, vonjate, kot ugotavljava, tudi usmerjate. Ta proces atomizacije družbe, zapiranje v mehurčke, ste kot zgodovinar spremljali že dolgo, pa tudi kot glasbenik vse skupaj zdaj radikalno občutite. Če sva malce futuristična, morda pa kar bolj realna, koliko družbe bo pravzaprav še ostalo po tej epidemiji? Koliko smo lahko kot skupnost še zmožni skupnega delovanja?

Gotovo trend ni obetaven, ni spodbuden. Atomizirana družba, ki je prišla do skrajnosti v danih objektivnih razmerah, navdaja človeka s tesnobo. Ljudje, ki niso neposredno fizično povezani, ki se ne počutijo kot del nekega kolektiva, ki nimajo skupinske pripadnosti, kolektivne identitete, so seveda veliko bolj ranljivi, veliko lažje se z njimi manipulira, lažje posamezne skupine usmerjaš drugo proti drugi. Takšni ljudje nosijo v sebi veliko manjšo družbeno moč, potencial za kakršne koli spremembe, govorim seveda o spremembah v pozitivno smer. Po drugi strani lahko ta nakopičena energija vodi tudi v negativno stran. Gotovo bodo razmere spremenile naš način življenja, interakcije, način komunikacije drug z drugim. Ali je to normalen razvojni tok, nekaj, čemur se ne moremo upreti in moramo vzeti za danost, je vprašanje. Z moje perspektive človeka, ki pravzaprav prihaja iz 20. stoletja, iz analogne dobe, je to skrb vzbujajoče in strah vzbujajoče. Na intimni ravni se nikoli ne bom sprijaznil s tovrstnim družbenim ustrojem. Vprašanje pa je, kako na to gleda generacija, ki je že bila rojena v ta svet. Pozivati k nekemu ludizmu, ne vem, kakšen bi lahko bil odgovor. Bomo zdaj zato recimo uničevali tehnologijo, se bomo na tak način upirali na tej prvinski, primarni, primitivni ravni ali pa bomo vendarle poskusili kot družba toliko vplivati na odločevalce, da ta družba s tehnološkim razvojem in digitalizacijo, ki res presega meje vsega doslej slutenega in pričakovanega, vendarle ostane v nekih humanističnih okvirjih, da se družba v celoti ne dehumanizira.

Bodri me, da so naši predniki preživeli že veliko hujše čase in razmere, pa so se vseeno znali pobrati in iti naprej ter ohraniti to voljo do življenja, katere spodbujanje in ohranjanje je po mojem zlasti v teh okoliščinah še posebej pomembno.