Iskanje je bilo po besedah režiserja filma Žige Virca uspešno, dobili so na stotine ur materiala od več kot šestdesetih posameznikov in institucij. Z njihovo pomočjo je nastal, kot pravi, nov in neobremenjen vpogled v duh časa in vsakdanjika prebivalcev Slovenije na križišču zgodovine.

Na posnetkih, označenih z datumi snemanja, vtisnjenih z videokamero, se v filmu Poletje 91 od poznega leta 1990 do poletja 1992 odvijejo pevski nastopi, izbor za mis Koroške, rojstni dnevi, poroke in druga praznovanja, pa tudi družbeno pomembni dogodki – plebiscit, razglasitev samostojnosti, desetdnevna vojna z oznanili bombnih napadov, odhodov na služenje v Slovensko vojsko in prihodov tankov JLA.

Gre za obdobje, ki se na takšen ali drugačen način zrcali v zavesti večine prebivalcev in prebivalk Slovenije. Glede na razdvojenost slovenske družbe trideset let pozneje je tveganje, da bi pripoved o tem času zapadla v eno ali drugo ideološko smer, gotovo veliko. Pripoved, izoblikovana iz domačih posnetkov prebivalcev in prebivalk, je s tega vidika morda še najvarnejša izbira. Tako se izriše povsem drugačna Slovenija, kot o njej razmišljamo danes; Slovenci so na njej videti kot popolnoma drug narod. S tem mislim na množično udeležbo na plebiscitu volivcev in volivk vseh starosti, ki nakazuje na močno osebno vpetost v družbeno dogajanje in ki se nato nadaljuje z odzivi med desetdnevno vojno, ko vidimo, kako ljudje z lastnimi vozili in telesi zaustavljajo tanke. Slišimo, da je tukaj naše ozemlje, pa verze o tem, kako smo "na Slovenskem mi gospodar". Zdi se, da so trenutki, ki jih prikazujejo ti posnetki, nekako še najbližje "slovenskim sanjam", če so te kdaj sploh obstajale, in jih kot take prežema grenko-sladka nostalgija.

Virc posnetke organizira ciklično: začnejo in končajo se s petjem pesmi, a začetek vseeno deluje čisto drugačen od konca. Na prvi pogled dogajanje leta 1990 prežema večja neizkušenost, morda nedolžnost – navsezadnje smo tik pred velikimi družbenimi spremembami –, a v resnici se izkaže, da je bila resnična neizkušenost, celo naivnost, tista v letu 1992, ko je bilo zelo lahko verjeti, da je najhuje že za nami, medtem ko so težko prihodnost že napovedovali poročila o začetku spopadov v Sarajevu in pričevanje brezposelnega očeta štirih otrok. Žiga Virc je z njihovo subtilno umestitvijo znova dokazal, da mu gre delo z arhivskimi posnetki odlično od rok.

Iz oddaje Gremo v kino.