Sorodna novica Začel se je Festival dokumentarnega filma

V okviru festivala dokumentarnega filma, ki projekcije ponuja še danes in jutri, sta v Ljubljani gostovala Matthew Somerville in Dan McCrum, avtorja dokumentarca Sava, "ljubezenskega pisma" reki, ki teče skozi štiri države nekdanje Jugoslavije.

Film z letnico 2021 je koprodukcija Srbije, Slovenije, Hrvaške, Združenega kraljestva in Bosne in Hercegovine, na 24. festivalu dokumentarnega filma je gostoval v okviru programskega sklopa Intimni in globalni portret. Film je sad sodelovanja treh ustvarjalcev: Somerville in Mccrum sta sodelavko našla v lani umrli zvezdi jugoslovanskega filma, hrvaški igralki Miri Furlan, ki je bila med drugim znana po svojem upiranju vsem nacionalizmom. V filmu je s prvoosebno naracijo posodila glas "Savi" in – še pomembneje – morebitne skeptike pomirila glede skrbi, da bomo priča izrazito anglosaškemu, avtsajderskemu pogledu na Balkan.

Poetično-esejistični projekt je s pičlimi finančnimi sredstvi nastajal dolgih osem let. Ljudi, ki so nastopili v filmu in so vsak na svoj način povezani s Savo – med njimi so slovenska režiserka Katarina Rešek, Martin Strel, kvirovski kolektiv iz Zagreba, imam iz Brčkega in starejši par iz Vojvodine –, sta pogosto Somerville in McCrum spoznala naključno, organsko, obenem pa sta si prizadevala, da bi bil film raznolik in vključujoč, vse svoje sogovornike obravnavata z ogromno mero empatije.

Več o nastajanju filma, o sodelovanju z Miro Furlan, o nacionalnih stereotipih in jezikovnih preprekah pa v spodnjem intervjuju.

Kako sta dva britanska filmarja ustvarjalno končala na območju nekdanje Jugoslavije? Kako se je projekt o Savi sploh rodil in kakšna je vajina povezava z regijo?

Matthew Somerville: Leta 2011 sem se z avtobusom peljal na festival Exit v Srbiji; med drugim sem opazil, da smo prečkali reko Savo. Doma sem pogledal na zemljevid in ugotovil, da je to reka, ki povezuje štiri države nekdanje Jugoslavije. Leta 2013 sva se z Danom odločila, da se bova z mojim malim avtomobilom peljala iz Londona do Beograda; šest tednov sva potovala ob reki. Nato sva doma dve leti zbirala gradivo in razvijala koncept. Od leta 2015 do 2019 sva se bolj ali manj na lastne stroške vračala na teren in posnela, kar sva potrebovala.

Sorodna novica "Seksizem v medijih ni sam sebi namen, je le priročno orodje za rušenje političark"

Je toliko časa trajalo, ker nista imela sredstev? Ali pa sta hotela določene ljudi in kraje dokumentirati v daljših časovnih intervalih?

MS: Kombinacija obojega. Na začetku sva film financirala sama. Hotela pa sva si vzeti tudi dovolj časa, da bi se ideja razvila skozi čas. Prvič, ko sva potovala ob Savi, sva spoznala predvsem precej starejših mož, ki so lovili ribe, kar je precej ozek pogled na vse tipe ljudi, ki živijo ob reki. Morala sva uravnotežiti zgodbo in najti ljudi z različnimi življenjskimi zgodbami.

V geografiji in politiki so reke pogosto priročne meje, ločnice, v širšem pomenu pa so praviloma liminalni prostori. V umetnosti lahko reka simbolizira protagonistovo potovanje, tok pripovedi ali pa življenje, ki se vije od rojstva proti izteku. V mitologiji je reka ženski prostor, povezan s plodnostjo. Kateri pomeni so nagovorili vaju?

MS: Nekako sem dojel, da je naravno okolje, pokrajina, ki jo prepreda voda, nekaj univerzalnega, kar povezuje zelo različne kulture. Zanimala naju je voda kot skupna dediščina, ki povezuje ljudi. Politika – pa tudi koncept držav – so mehanizmi, ki nas pogosto ločujejo med seboj, voda pa je antiteza tega. Hotela sva povedati zgodbo o sedanjosti in prihodnosti tega območja, ne pa o zgodovini. Rada si predstavljava prihodnost, v kateri nas združuje pokrajina, namesto da bi nas ločevala ideologija.

Sorodna novica Marija Zidar: "Zanimalo me je, kaj je človeškega za spektaklom patriarhata"

Dokumentarci nimajo pogosto scenarista. Dan, kakšna je bila torej vaša vloga? Podpisani ste pod "razvoj zgodbe". Sta vnaprej vedela, kaj hočeta s filmom povedati, in nato iskala ljudi, ki sodijo v to narativo? Ali pa sta pustila, da se je zgodba oblikovala sproti?

Dan McCrum: V resnici je smešno, ne vem, kako sem dobil festivalski podpis "scenarista". Z Mattom in Miro smo skupaj razvijali "glas" reke, v to je šlo veliko priprav in na koncu tudi precej Mirine improvizacije. (Hrvaška igralka Mira Furlan, op. n.) Veliko je bilo tudi preučevanja kontekstov in zgodovine, povezane s posameznimi segmenti reke. Šlo je za to, da sem moral poiskati prave glasove, ki bodo lahko del širše zgodbe, ki jo hočeva povedati.

MS: Funkcija, ki je nekomu pripisana v odjavni špici, ni nujno zvesta odslikava vsega, kar je počel. Celoten film sva delala skupaj, je pa najbrž res, da sem bil jaz dejavnejši po produkcijski plati in v montaži. Ampak v resnici je bilo to zelo razplasteno, organsko sodelovanje. Najini intervjuvanci so seveda sami odločili, kakšne zgodbe o reki bodo pripovedovali.

Kako je potekala izbira sogovornikov za film? Pogovarjala sta se z nekaterimi slavnimi osebnostmi, npr. z Martinom Strelom in s Kuklo, pa tudi z običajnimi ljudmi. Ob nastopu Strela npr. ne pojasnite, da je človek znan rečni plavalec; vse, kar izvemo o njem, moramo sklepati iz njegovih besed.

MS: Proces izbire je bil precej naraven. V Šamcu v Bosni sva na primer šla k reki, kjer sva naletela na družbo, ki je popivala na pikniku. V resnici nama niso dali prave izbire, ostala sva z njimi 24 ur – in jih nato 6 let pozneje znova poiskala. Druge ljudi sva izrecno iskala: vedela sva na primer, da hočeva na Jesenicah slišati zgodbo kakega starega jeklarskega delavca, da bi prek njega ponazorila zaton industrije. V Ljubljani sva hotela glas nekoga iz mlajše generacije, ki ima večplastno nacionalno identiteto. Prijatelji so nama predlagali Kuklo in bila je pripravljena sodelovati. Vsakega sogovornika sva torej našla na drug način, ampak včasih sva iskala tudi med seboj kontrastne zgodbe: portretu brodarjev v Brežicah na primer sledi zagrebški kvirovski kolektiv House of Flamingo.

DM: Zavestno nisva izpostavila: 'Oh, to je Martin Strel, on je preplaval Amazonko.' Ali pa: 'Katarina je popzvezdnica in režiserka.' Vsak sogovornik v filmu je enako pomemben kot vsi drugi, nisva hotela peti hvalnic posameznikom, ker so slavni.

V svojih intervjujih sta morala nekako obiti jezikovno pregrado. Mislite, da vama je to, da sta tujca, otežilo navezovanje stikov z domačini? Ali pa so vaju kot avtsajderja morda sprejeli celo lažje, kot bi nekoga, ki je po nacionalnosti povezan z vso zgodovino teh krajev?

MS: Oboje – jezik je bil ovira in prednost. Jasno, da se je bilo težje pogovarjati; šele na zadnjem potovanju sva imela dovolj sredstev, da sva s seboj pripeljala prevajalce. Je pa več ljudi reklo, da nekdo, ki je bil rojen ali pa živi ob Savi, tega filma ne bi mogel posneti enako, kot sva ga midva. Najina naivnost nama je omogočila, da sva lahko videla reko kot celoto in razvila idejo o tem, da ljudi povezuje, ne pa ločuje.

Duhovnik v Brčkem pripomni, da se to, kako reka teče skozi pokrajino, odraža v značaju in temperamentu ljudi, ki tam živijo. Sta morda opazila, da ob različnih odcepih Save res živijo ljudje z različnimi temperamenti?

DM: Morda je kanček povezave? Vsekakor je to zanimiva, lepa interpretacija – pa čeprav moda malce idealistična. Na severozahodu Slovenije, kjer je reka hitra in živahna, so se mi ljudje res zdeli energični in zadovoljni z življenjem. V Zagrebu prebivalci nimajo skoraj nobenega stika z reko, zato morda ni presenetljivo, da je klub Močvara namenjem marginalcem, alternativcem. Ljudje s hrvaških mokrišč so izrazito "rečni ljudje", in tako naprej.

Ustavimo se za hip pri fotografiji. Kako posneti veliko vodno telo, da bo na filmu učinkovalo zanimivo, živo? V uvodnih kadrih je nekaj čudovitih posnetkov podvodnega sveta, pozneje v filmu vidimo posnetke z brezpilotnim letalnikom. Kako sta iskala ravnotežje med intimo in epskostjo, subjektivni in objektivni vidik?

MS: Skupaj sva študirala fotografijo, tako da imava podobno zaledje. Na začetku sva delala tako, da sva kamero postavila na stativ: pustila sva, da so se voda in ljudje premikali skozi mirujoč kader. Ampak proti koncu snemanja pa sva kamero že ves čas premikala, stativa skoraj nisva uporabljala več – tudi način dela se je torej spotoma preoblikoval. Voda se ves čas premika, zato se nama na neki točki ni več zdelo prav, da bi kamera mirovala. Za podvodne posnetke je Dan veslal, jaz pa sem s telesom visel čez krov in snemal pod gladino.

Ne vem, ali to veliko ljudi opazi, ampak film se nekako zgodi v petih zaključenih dneh: začnemo zgodaj zjutraj v Zelencih, prvi večer prispemo v Ljubljano, in tako naprej. Ker sva hotela slediti temu konceptu potovanja, sva lahko v nekaterih krajih snemala samo zjutraj, drugje samo popoldne oz. ob mraku.

DM: To je bil verjetno najbolj stresen vidik dela na terenu. Sodelavcem sva razlagala, zakaj morava biti točno ob osmih npr. v Sisku, pa čeprav tam sploh nimava nobenega sogovornika … Ampak treba je bilo posneti pokrajino ob točno določeni uri.

V montaži sta bila zelo disciplinirana. Film je dolg samo 70 minut: pričakovala bi, da bodo posamezni meditativni posnetki narave veliko daljši.

MS: V montažo greš vedno s tri- ali štiriurnim filmom in seveda bi lahko ustvarila precej daljši končni izdelek. Najbrž je to vprašanje osebnega okusa: raje gledam film, ki je dolg 80 kot 180 minut.

DM: Triurni film so včasih samo posledica avtorske nečimrnosti, se vam ne zdi? Pomembno se mi zdi, da ne dolgočasim občinstva. Lepo je imeti kakšen dolg, esejistični segment, ampak ne potrebuješ jih pa ves čas.

Od kod se je rodila ideja za antropomorfiziranje narave? Sta od samega začetka vedela, da bo reka v vajinem filmu imela glas in govorila v prvi osebi?

MS: Ne, to se je oblikovalo pozneje, ko sva leta 2017 snemala v Sloveniji. Makedonski prijatelj naju je pripeljal v svoji prikolici in smo tri tedne taborili v naravi. Nekega dne je izjavil: 'Jaz sem Sava.' Ali nekaj podobnega, in to je nekaj sprožilo v meni. Antropomorfiziranje narave je težko speljati na prepričljiv način …

DM: Ja, res se lahko sfiži. Mira Furlan je bila res idealna oseba, ne vem, ali bi lahko kdo drug tako dobro poosebil glas Save.

Sta Miro Furlan in njeno delo poznala od prej, ali so vama jo predlagali drugi?

MS: Dobila sva predlog, naj stopiva v stik z njo. Poslal sem ji e-pismo in tako rekoč takoj je privolila v sodelovanje.

DM: Scenarij sva pisala, še preden sva stopila v stik z Miro. Ko je prebrala, kar sva ustvarila, je prispevala tudi lastne ideje in potem na snemanju tudi veliko improvizirala. Matt jo je spraševal stvari tipa: "Mi lahko poveš kaj o svojem najzgodnejšem otroštvu?" Velik del njenih odgovorov je pristal v filmu.

Še preden ste delo končali, pa je Mira Furlan nenadno umrla. To je bil torej eden od zadnjih oz. zadnji projekt, s katerim se je ukvarjala.

MS: Tik pred pandemijo smo se sešli v Londonu in speljali prvo snemanje v studiu. Naslednje snemanje je bilo že na daljavo: jaz sem bil doma v Angliji, ona pa v Los Angelesu; posnel jo je njen sin. Nato je sledila montaža in ko sva imela končno različico filma, sva potrebovala še nekaj Mirine posnete naracije; film bi bil po tej časovnici končan oktobra 2020.

Avgusta sva še govorila z njo, septembra pa se mi ni več oglašala. Naposled nama je njen mož sporočil, da ima resno zdravstveno stanje. Sledilo je nekaj mesecev, ko smo vsi čakali in upali, da bomo lahko delo dokončali. Ko je tragično umrla, sva se morala odločiti, ali se bova vrnila na začetek s kom drugim, ali pa uporabila, kar imava. Zdelo se nama je, da morava uporabiti njen glas. Nisva mogla spregledati simbolike življenja in smrti v povezavi z naravo.

Tema, ki se znova in znova pojavlja v življenjih in mislih ljudi ob Savi, je vojna. Sta bila presenečena nad tem, v kolikšni meri je vojna še vedno del življenj ljudi? Je razkol še vedno prisoten? Konec koncev iz ust brežiških brodarjev slišimo tudi zelo ksenofobne misli, le da so tokrat usmerjene proti beguncem iz daljnih dežel, ne proti južnim sosedom.

DM: Absolutno je Sava protivojni film. Vojna je kontekst, ves čas je prisotna – ljudje jo pač omenjajo, še posebej v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji. Tam je tudi več vizualnih opomnikov: v Bosanskem Brodu je na primer stolpnica, ki je do polovice porušena, v drugi polovici pa živijo ljudje. Razloženo nama je bilo, da se je oblast zavestno odločila, da zbombardirane stavbe ne bodo sanirali, ker jim koristi za politično demagogijo. Dejavno sva se hotela odmakniti od teh teženj k separatizmu; jasno, da ima vsaka država pravico do samostojnosti, nima pa pravice do sovraštva do svojih sosedov. Ne pretvarjava se, da sva izvedenca za to temo, lahko deliva samo, kar sva doživela in videla na lastne oči.

MS: Na zaslonu je sicer izpisano, kdaj smo na Hrvaškem, kdaj v Bosni ipd., ampak v filmu pa ne govorimo zares o nacionalnih identitetah. Tipa v Brežicah imata seveda problematična stališča do tujcev, ampak pri tem ne gre za to, da sta Slovenca – nočeva kazati s prstom na posameznike ali posploševati. Protipriseljenska stališča so na žalost v vzponu povsod, tako kot so reke in obrečni ljudje prisotni povsod. Bilo bi pametno, da bi nehali ljudem vsiljevati etikete "ksenofobov". Če živiš v vasi s 300 prebivalci in se pojavi pet tisoč ljudi, je to pač strah vzbujajoče in lahko razumem, zakaj se tako počutijo. Ne verjamem, da gre za zavestno odločitev, nekoga obravnavati s sovraštvom. Imeti moramo sočutje do ljudi, tudi če se ne strinjamo z njimi.

Prav tako je prisotna tema okolja oz. onesnaževanja. Precej nazorno pokažeta, da je zaradi kolapsa jugoslovanske industrije reka malce "zadihala", zdaj pa je znova na udaru zaradi prevelikih apetitov kapitala. Je Sava po vajinem mnenju na pragu okoljsko kritične situacije? V tej regiji morda v pogledu okoljskih vprašanj nismo vedno najnaprednejši.

DM: Goran iz Bosanskega Broda v filmu omeni eksplozijo v tamkajšnji rafineriji – vedno smo najbrž samo eno hudo nesrečo stran od okoljske katastrofe na Savi. Tudi hidroelektrarne v Sloveniji so menda katastrofa za okolje, so nama razlagali ljudje. To ni eksplicitna tema filma, je pa prisotno v ozadju.

MS: Vem, da obstajajo številni napori, kako popraviti škodo preteklih posegov v naravo. Ampak če izbruhne vojna ali kakšen drug spopad, vsi napori za bolj zdrav planet seveda v hipu padejo v vodo.

Sta v letih ukvarjanja s tem projektom ugotovila, da sta imela tudi sama kake vnaprejšnje predstave ali predsodke o ozemlju nekdanje Jugoslavije, ki so se izkazali za netočne?

MS: Mislim, da je bil to eden glavnih razlogov, da sva se projekta sploh lotila. Vojna na Balkanu v devetdesetih je ena prvih stvari, za katero se spominjam, da sem jo videl na televiziji. Ko sem 20 let pozneje prišel sem in seveda na lastne oči videl popolnoma drugačno situacijo, se mi je utrnila ideja, da bi rad povedal "še kako drugo zgodbo" o teh krajih. V okolju, kjer živiva, ljudje ob omembi Srbije ali Bosne pred oči še vedno dobijo podobe vojne. Filmarji, ki niso doma na Balkanu, ampak sem pridejo snemat, se radi osredotočajo na temo vojne – najino vodilo je bilo definitivno rušenje predsodkov.

Verjetno sva bila na začetku s takim pristopom zelo naivna, ampak v šestih letih se je postopoma oblikoval niansiran film, ki nagovarja ljudi iz teh krajev – najbrž celo bolj kot Britance.

Vem, da sta s filmom gostovala v Sarajevu in na nekaterih drugih festivalih v regiji. Kako pa so ga sprejeli ljudje zunaj regije? Komu je primarno namenjen?

MS: S filmom sva potovala tudi na Švedsko, prikazan je bil v Angliji, v prihodnosti pa bo gostoval v Argentini, Nemčiji in na Siciliji. Upava, da pozneje še kje druge. Odzivi so bili do zdaj zelo pozitivni, na Švedskem sva celo osvojila nagrado – ampak film je bil posnet predvsem za Savo. (Smeh.)

Jeseni se bova vrnila na Jesenice s potujočim kinom in se počasi premikala vse do Beograda. Film bova predvajala v lokalnih kinematografih, kjer teh ni, pa v kulturnih domovih, morda v "kafanah" in podobno.

DM: To se nama zdi demokratična poteza – da film pripeljeva do ljudi, ki sicer ne hodijo po festivalih. Upam, da bo to za naju predvsem katarzična izkušnja: da bova lahko videla energijo ljudi iz krajev, ki jih v filmu dokumentirava.