Leta 1931 rojeni Vospernik je v svet baleta vstopil pri osemnajstih letih, ko se je vpisal v baletno šolo k Lydii Wisiakovi, ki je v njem takoj prepoznala izjemen talent. V času, ko je še obiskoval baletno šolo, je že plesal v ljubljanskem baletnem ansamblu.

Med Litostrojem in baletnim studiem
Vzporedno z obiskovanjem baletne šole in delovanjem v baletnem gledališču, se je šolal tudi na gradbenem oddelku Srednje tehnične šole v Ljubljani in se po zaključku zaposlil v Litostroju kot vodja gradbišča. Pozneje je to službo pustil in deloval v ansamblu ljubljanskega baleta, kjer je že od začetka plesal solistične baletne vloge.

Leta 1956 ga je pot popeljala na Dunaj, kjer je v dunajski Ljudski operi prejel zaposlitev za dve leti. Po enem letu ga je Pino Mlakar prepričal, naj se vrne v Ljubljano. Kmalu zatem je odšel v Stuttgart, kjer je plesal tri leta.

"Solistične vloge v baletih Giselle, Trnuljčica, Hrestač, Romeo in Julija, Labodje jezero, Mozartina v koreografiji umetnika svetovnega slovesa Johna Cranka in v operi Catuli Carmina, so pričale o suvereni ekspresivnosti mladega klasičnega plesalca neverjetno čistih linij. Poglobljeno pedagoško raziskovanje baletov in metodike z Nikolajem Beriozovim, ki je tedaj v Stuttgartu vodil baletni ansambel, mu je odstiralo nova znanja in dragocene izkušnje, ki jih je pozneje uporabljal kot baletni pedagog," so zapisali v Društvu baletnih umetnikov Slovenije (DBUS).

Deloval je tudi v nacionalnem gledališču v Mannheimu, kjer ga je koreograf Heino Heiden izbral za naslovno vlogo Frančiška Asiškega v svojem baletu Nobilissima visione. Pozneje je plesal prve vloge še v baletih Hrestač, Persefona, Antigona, Petruška in v operi Orfej.

Po vrnitvi iz tujine pedagoška kariera
Na povabilo Lydie Wisiakove se je leta 1967 vrnil v Ljubljano in sprejel mesto baletnega pedagoga v srednji baletni šoli. V 20 letih poučevanja je vzpostavil sistematični sistem poučevanja. Za vsakoletne nastope baletnega podmladka je koreografiral več etud in plesov ter s kolegi postavil nekaj celovečernih baletov.

Kot predstojnik je vodil ljubljansko baletno šolo od leta 1974 do upokojitve leta 1987. S svojimi tehnično zahtevnimi kombinacijami baletnih vaj, ki jih je kot baletni mojster pripravljal vsak dan, je močno prispeval k dvigu kakovosti baletnih plesalcev, so še zapisali v DBUS.

Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, med drugim mu je Društvo baletnih umetnikov Slovenije leta 2013 podelilo najvišje slovensko baletno priznanje, nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo.