Veliko njegovih del so izvedli na Kogojevih dnevih v Kanalu, od koder je bil skladatelj doma. Svojo življenjsko pot je sklenil v ponedeljek v šempetrski bolnišnici, je sporočil glasbeni zgodovinar Franc Križnar, ki je sopodpisal monografijo o Mauriju Biti sam: (avto) portret skladatelja Štefana Maurija.

Mauri je komponiral za najvidnejše slovenske ljubiteljske zbore in druge vrhunske slovenske komorne zasedbe. Sam je ustanovil in vodil več zborov, med njimi tudi Komorni zbor Nova Gorica, ki je deloval v letih 1970-1987, piše na spletni strani Slovenskega glasbenoinformacijskega centra (Sigic).

Poleg glasbe je bila njegova ljubezen tudi tehnika
Mauri je študij kompozicije končal pri enem najpomembnejših slovenskih glasbenikov prejšnjega stoletja, profesorju Lucijanu Mariji Škerjancu. Poleg glasbe je bila njegova velika ljubezen tudi tehnika, tako da je diplomiral tudi iz strojništva, z glasbo in tehniko pa potem sobival vse življenje. Ob delu zborovodje je poučeval klavir, dirigiranje in druge glasbene predmete na Orglarski šoli v Novi Gorici in na šoli Emila Komela v Gorici.

Njegov opus obsega v večji meri zborovske skladbe za ženske, moške in mešane zbore, samospeve, vokalno-instrumentalne skladbe, maše in komorna dela. Pisal je za najvidnejše slovenske ljubiteljske zbore, kot so APZ Tone Tomšič Ljubljana, MePZ Vipavska Vipava, MePZ Hrast Doberdob in MPZ Srečko Kosovel Ajdovščina, ter komorne skupine in glasbenike, med drugim za Godalni kvartet Feguš, Boštjana Lipovška, Marka Finka, Olgo Gracelj, Mirjam Kalin in Ano Pusar-Jerič.

Za ustvarjalni opus je leta 2003 prejel častni znak Republike Slovenije. Na Kogojevih dnevih so se mu leta 2011 ob 80-letnici poklonili s koncertom, na katerem je Slovenski komorni zbor pod vodstvom Martine Batič poustvaril prerez njegovega opusa in šest njegovih novitet.

Štefan Mauri: Meč, ki deli